Od razglasitve zaprtja države tistega marčevskega dne bosta kmalu minili dve leti, mi pa še vedno ne vemo, ali bomo spomin nanj obeležili z vrnitvijo v vsakdan, ki smo ga poznali pred prihodom zloglasnega virusa, ali bomo še naprej osvajali veščine rokovanja z vsemi dokazili, ki jih moramo pokazati skoraj vsakič, ko prestopimo kakšen prag. Da, čudne oblike medsebojnih stikov je prinesla ta, že predolgo trajajoča pandemija, in z njimi vse bolj pozabljamo na nekdaj samoumevne poglede, nasmehe, stiske rok, da o drugih dotikih niti ne govorimo.

Da so se ljudje že nekako navadili na odsotnost družabnega življenja, so opazili tudi v italijanski skupnosti v Piranu ob začetku rednih kulturnih dejavnosti, ki so po letu prisilnega premora znova oživile dogajanje v Tartinijevi hiši. Dobrim starim aktivnostim, ki imajo za seboj že leta uspešnega delovanja, se je pridružila tudi povsem nova pobuda, katere cilj je znova postaviti v ospredje medčloveške stike.

Kot je povedala Daniela Ipsa, ki je srečanja z naslovom Življenje je knjiga vzela pod svoje okrilje, se je zamisel porodila med pogovori s Fulvio Zudič o tem, kako smo se zaradi pandemije zaprli vase in se moramo spet drug drugemu približati.

‘Dolgo, morda predolgo je med nami vladala prisilna razdalja, zato smo se septembra odločili, da preizkusimo in povabimo ljudi na srečanje, ki bi mu nato sledila druga na vsakih štirinajst dni. Cilj je bil privabiti ne samo publike na splošno, temveč predvsem ljudi določene starosti in tiste, ki so včasih pogosto obiskovali našo knjižnico, odkar živimo v izrednih razmerah pa je ne morejo več, saj je izposoja knjig urejena z rezervacijami,’ je dejala.

Poskusni srečanji so pripravili septembra, udeležilo se ju je nekaj ljudi, sicer rednih obiskovalcev Tartinijeve hiše in dejavnosti skupnosti. A po besedah skrbnice projekta se jih je novembra znova polastil strah in raje ostajajo doma, pa še vreme ni ravno prijazno, da bi jih privabilo na plano. Zato so se odločili počakati in nadaljevati prihodnje leto, v upanju, da 2022 končno prinese vrnitev vsakdana, kot smo ga vajeni pred korono.

‘Morda bodo toplejši dnevi ljudi zvabili ven, vreme namreč naredi svoje, pa se bomo srečevali zunaj, na svežem zraku. Z odprtega se je zelo preprosto vrniti v zaprto, obratno je veliko težje,’ je pojasnila Daniela Ipsa.

Naslov srečanj se navezuje na knjige, a te so lahko samo iztočnica, ogrevanje, dobrodošle in zaželene so različne teme. Na prvih dveh srečanjih so sicer gospe spregovorile prav o svojih bralnih navadah, voditeljici so zaupale najljubše avtorje, knjige in kdaj najraje berejo. Nekakšen klepet o branju torej, ki pa ga po besedah Daniele lahko razširijo in vidijo, kam jih bo vodil. Prepričana je, da bodo z njim drug drugega bolje spoznali, če pa jih privede do tistega pravega pogovora, ki ga vsi tako zelo potrebujemo, bo cilj več kot dosežen.

‘V zadnjem času, v mislih imam dolgo obdobje, naše sporazumevanje poteka v digitalnem svetu, tam pa je vse močno okrnjeno. Da ne govorimo o osebnem stiku, ki ga že dolgo sploh ni. Manjkajo tisti pogledi, ki pogosto povedo več kot besede. Vidimo samo neke črte, ki nam skozi masko sporočajo o morebitnem nasmehu,’ je še dejala Daniela.

In kako so srečanja dobila svoje ime?

Daniela Ipsa je pojasnila: ‘Začenši pri knjigah in bralcih, pri tistem vonju, ki je značilen za knjižnice, sem pomislila, da ljudje drug drugemu pripovedujemo o sebi in svojem življenju. In ob teh srečanjih smo zagotovo prav vsi velikokrat rekli ali slišali tisti znani rek – Eh, tvoje življenje je kot knjiga.’

Besedilo: Nataša Fajon