Spomenik »Stolp Prešernovo nabrežje 20« je združen iz štirih objektov, ki so nastali v različnih zgodovinskih obdobjih in so prvotno imeli različne funkcije.

Spodnji del spomenika je rondela, ki spada v sklop mestnega obzidja in naj bi jo po nekaterih nedokumentiranih navedbah postavili leta 1508. Gre za kamnito utrdbo, ki je zgrajena s tedaj aktualnim načinom bojevanja s strelnim orožjem oziroma topovi in se zato tudi bistveno razlikuje od ostalih, nekoliko starejših piranskih obrambnih objektov. Utrdba je relativno nizka, njeno obodno zidovje je iz sivkastega peščenjaka. Na severozahodni strani je vzidana heraldična plošča iz belega kamna, z upodobljenima grboma družine Bembo in mesta Piran ter izklesano letnico 1617. Zunanje zidovje rondele zaključuje kamnit venec s kovinsko ograjo, na večinoma z betonom prekriti ploščadi so betonski venec novejše cisterne, svetilnik in svetilničarjeva hiša.

Okoli leta 1870 se je pojavila potreba po postavitvi svetilnika na utrdbi, zato so v letih 1871-1872 postavili svetilnik s stalno rdečo lučjo in ob njem manjši kamniti objekt za potrebe srtojnice, ki so ga kasneje integrirali v svetilničarjevo hišo. V pritličju oziroma pod stopnicami in zvonikom so uredili skladišče za petrolej.

Na ploščadi utrdbe je postavljena hiša svetilničarja, v njen severovzhodni del je integriran tudi spodnji del zvonika, ki so ga postavili okoli leta 1800. Zgornji del zvonika so oblasti zaradi vojne s Kraljevino Sardinijo jeseni leta 1848 ukazale podreti, kar se je zgodilo leta 1849. Ohranjeni del zvonika je iz belega istrskega kamna in postavljen na skoraj kvadratnem tlorisu.

Hišo svetilničarja so postavili leta 1874. Gre za pritličen objekt z mezaninom, odprtim v podstrešje. Zgrajen je iz belih, grobo obdelanih kvadratov iz istrskega kamna. Hišo obroblja kamnit podstavek, vratni in okenski okvirji so kamniti in preprosto oblikovani. Nad strojnico svetilnika je vzidana napisna plošča, ki govori o postavitvi svetilnika na utrdbi in nosi letnico 1872.

Na severovzhodnem delu stika med utrdbo in cerkvijo so v letih 1854-55 postavili zvonik, ki je nadomestil tistega nekoliko starejšega iz okoli leta 1800 in iz obrambnih razlogov večinoma odstranjenega leta 1849. Sedanji zvonik velja za najstarejšo znano neogotsko arhitekturo v Sloveniji.

Cerkev Marije Zdravja je svojo poznobaročno podobo dobila med prezidavami, ki jih je v letih 1776-1777 izpeljal piranski arhitekt Zuane Dongetti. Cerkvena notranjščina je enoladijska, urejena na tlorisu potegnjenega osmerokotnika.

Cerkvena tla so kamnita, vendar novejša.