Mnogi se spominjajo, kako so kot najstniki zbirali denar na kupček, da so po nekaj letih mučnega hrepenenja končno lahko rekli “kupil sem ga”. V resnici so najbrž le pridirjali, danes bi rekli “priprdeli”, pred priljubljeni lokal, kjer so v trenutku pritegnili poglede prijateljev in znancev. Med njimi so gotovo bile tudi mladenke, ki so druga drugi šepetale, kakšen frajer, da je, sploh zdaj, ko mu na motorju, pardon, mopedu, veter kuštra lase. Tudi nekatere punce so si drznile sesti na frajerski prestol, ki pa je bil le začasen, izposojen od brata, fanta, strica …

V šestdesetih letih minulega stoletja so se, roko na srce, predstavnice nežnejšega spola na ali ob mopedu znašle predvsem v vlogi manekenk. Tovarna Tomos, ki je takrat ravno žela svoje prve večje uspehe z lansiranjem motornih koles, je veliko pozornosti namenjala tudi oglaševanju. Za promocijske akcije je najela vrhunske fotografe, z vrhunsko opremo in prefinjenim občutkom za estetiko, zato ni čudno, da so nastale mojstrske fotografije, ki še danes jemljejo dih. Serijo edinstvenih fotografij, ki so bile posnete v različnih krajih slovenske in hrvaške Istre, si lahko vse do konca julija ogledate na piranskem svetilniku.

Kultne avtomatike, ljubkovalno so jim rekli tudi frčoti, mnogi še danes hranijo v svojih garažah in niti ne pomislijo, da bi jih prodali. No, nikakršna skrivnost ni, da je med ljubitelji Tomosovih mopedov in vsega, kar je povezanega z nekdanjo gospodarsko velesilo obale, tudi Koprčan Stevo Vujič, ki je leta 2015 v Kopru odprl Tomosov muzej. V njem so razstavljena motorna kolesa iz različnih obdobij, še vedno delujoča in ohranjena v prvotni izvedbi, več sto izvirnih fotografij, promocijski material in nekaj izvenkrmnih motorjev.

In kako je razstava o Tomosu prispela do Pirana? Na mopedu ravno ne, si jo je pa Stevo zamislil kot prikaz tehnične in kulturne dediščine, ki je skupna vsem obalnim mestom, tudi Piranu. Prav to je bilo slišati tudi na odprtju, 4. julija 2023, ki se je začelo – po besedah predsednika Samoupravne skupnosti italijanske narodnosti Piran – čarobno.

»Sončni zahod, avtorska glasba – v izvedbi Damjana Caharije in Mitje Bobiča -, petje tu, na svetilniku, so ustvarili res poseben trenutek,« je dejal Andrea Bartole.

Tudi predsednica Skupnosti Italijanov Giuseppe Tartini Piran, Fulvia Zudič, ki je Stevu Vujiču pomagala pri postavitvi razstave, je poudarila, kako globoko je Tomos vtisnjen v spomin vseh nas.

»Tomos je del nas, del naših družin, brez njega ne bi bilo razvoja Kopra. Vsi smo nekoč imeli doma barke, vsi smo se nekoč vozili naokrog na mopedih, sama sem enkrat z njim tako padla, da sem si potolkla ves obraz,« je dejala Zudič.

Pokrajinski arhiv Koper hrani na tisoče fotografij o Tomosu, a predsednica skupnosti je pojasnila, da sta s Stevom izbrala tiste, na katerih najdemo kraje, od Črnega Kala navzdol.

»Seveda sva se ustavila predvsem v Piranu, izbrala pa sva tudi tiste, ki prikazujejo Izolo, Koper, pa vse do Pule. Zdi se nam namreč pomembno, da bi z razstavo gostovali tudi … V Umagu, Savudriji, morda tudi v Puli. Tomos namreč predstavlja košček naše zgodovine, košček ljudi tega območja,« je dejala.

Poleg samega Tomosa in vpliva, ki so jih imeli kultni motocikli v tistem obdobju, fotografije prikazujejo tudi takratno modo, prefinjenost oblikovanja, način življenja in duh nekega časa, na njih pa, seveda, vidimo tudi, kako so bili videti naši kraji nekoč … In obujamo spomine … Ob sončnem zahodu na skrajni severozahodni točki Slovenije, v edinstveni kulisi piranskega svetilnika.

Besedilo in foto: Nataša Fajon