V sredo, 27. septembra, se je v Monfortu, nekdanjem portoroškem skladišču soli, s predstavitvijo dogodkov v letu 2023 zaključil projekt Solinarska kulinarika, ki so ga skupaj pripravili Samoupravna skupnost italijanske narodnosti Piran, Skupnost Italijanov Giuseppe Tartini Piran, Pomorski muzej Sergej Mašera Piran, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije in Krajinski park Sečoveljske soline.

Na zaključni prireditvi je sodelovala etnografska skupina Solinarska družina, Sara Vesnaver in Matteo Duniš (mladi SIN) ter Mitja Petronio v pogovoru z Matjažem Kljunom.

Za uradne pozdrave prisotnih so poskrbeli
Aleksandra Rogič, podpredsednica SSIN
Franco Juri, direktor Pomorskega muzeja Sergej Mašera Piran
Fulvia Zudič, predsednica SI Giuseppe Tartini Piran

Slastne jedi so pripravili Gianfranco Giassi in skupina solinarjev.

Zaključek projekta Solinarska kulinarika zaznamoval pogovor z mladim solinarjem

Soline predstavljajo enega tistih prostorov, ki te prevzamejo ob prvem stiku. Prostor, ki ga nikoli ne pozabiš. Ki te vedno znova očara, kot bi bil vsak obisk prvi. Svoboda, mir, tišina, neokrnjena narava. Vse to so soline.

A ta izjemen in dragocen prostor ni nastal kar tako … Ustvaril ga je človek. Človek, ki je skupaj z njim delil jutra, dneve, noči, življenje. Človek, ki ga že nekaj časa pogrešamo ob pogledu na soline, saj je tistih, ki bi se želeli preleviti v sodobnega solinarja, vedno manj. Pričevalci o solinarski tradiciji danes štejejo 70 let in več, mlade, ki bi bili predani temu edinstvenemu poklicu, pa lahko iščemo z lučjo ob belem dnevu. A obstajajo. V soju luči razstavnega prostora Pomorskega muzeja v Monfortu so predanega solinarja mlajše generacije predstavili na zaključnem dogodku projekta Solinarska kulinarika, ko se je skupaj z njim iztekal tudi mesec avgust.

Mitja Petronio je odgovarjal na vprašanja Matjaža Kljuna z Zavoda za varstvo kulturne dediščine, ustanove, ki skupaj s Pomorskim muzejem, obema italijanskima skupnostima iz Pirana in Krajinskim parkom Sečoveljske soline skrbi, da se tradicija solinarskih jedi in solinarstva ohranja in prenaša na prihodnje rodove.

Potem ko smo na spomladanskih in poletnih srečanjih spoznali, kako so solinarji pekli kruh, pripravili slastne dušene sipe s polento, kako so ženske uporabile najrazličnejša zelišča, s katerimi soline ne skoparijo, v solatah in drugih jedeh ter okusili sladice, ki so jih pripravljali ob prazniku svetega Jerneja, smo prisluhnili še Mitjevi zgodbi o tem, kako močno so ga soline zaznamovale, da se je kljub razhodu z njimi in novi življenjski poti, znova znašel v njihovem naročju.

Mitja se je s solinami v Fontaniggiah prvič srečal že kot otrok, ko je z nonotom, nono in sestro tja prihajal z barko. Spominja se, kako so se plazili po blatu, ker so se igrali, da so vojaki. Takrat še ni slutil, da se bo kot petindvajsetletni mladenič zatekel tja v iskanju svobode, smisla, stika s samim seboj. No, odločilna je menda bila hiška, saj je vedel, da dobi vsak solinar svojo, da vanjo spravi orodje.

»Seveda sem vprašal, če bom dobil hiško, in ker je bil odgovor pritrdilen, sem se zaposlil. V bistvu sem zaradi hiške pristal v solinah, v njej sem poleti tudi velikokrat spal in tako doživel svojo prvo samostojnost,« je v smehu opisal, kako se je zaposlil kot solinar na Leri.

Pisalo se je leto 2004, ki je pomenilo začetek Mitjevega desetletja svobode, nabiranja različnih znanj in osvajanja različnih veščin ter najpomembnejšega … ljubezni in spoštovanja do večstoletne tradicije, ki kljubuje še tako težkim časom.

In kako je bil videti solinarski dan? Pozimi so vzdrževali poti, deske, popravljali luknje na bazenih, valjali, sušili, čistili kanalčke, da je poleti vse delovalo, kot je bilo treba. V sezoni pa, kot je lepo orisal Mitja, je solinar vstal ob 5.00, štiri ure pobiral sol, šel počivat in ob treh, štirih prišel nazaj in nadaljeval z delom.

»To počneš vsak dan, če so pogoji. Nepojmljivo mi je bilo, da ni vikendov, žurk … vsak dan si moral biti tam. Če nisi pobral soli en dan, naslednjega dne nisi imel dvojne količine, temveč le malo več. Zanimivo delo je to, konstantno. Vsak dan enak ritual, ki je nujen, saj sicer ni uspešen,« je Mitja obujal spomine.

Leta v solinah so za Mitjo pomenila tudi veliko učenja, in kot je izpostavil, so starejši solinarji zelo radi delili svoje znanje. Znane so namreč zgodbe iz preteklosti o tem, kako ga solinarji nalašč niso delili, da bi pridelali več soli od ostalih. Pri njih ni bilo tako. Bili so kot družina, eden je sicer vodil delo, a vedno so delovali skupaj. Medsebojna povezanost je bila še posebej značilna za Fontanigge, kamor se je mladi solinar preselil po osmih letih dela na Leri. Tisto je šele bila pustolovščina! Tam je namreč po njegovih besedah solinarstvo prišlo še bolj do izraza, saj cilj dela ni bil zaslužek, temveč ohranjanje naravne dediščine.

»V Fontaniggiah ni bilo deskic, tračnic, samo plima in oseka. Vse je bilo kot nekoč. Medtem ko je na Leri delo razdeljeno na posamezne faze, tam ves proces opraviš sam, od morja do soli. Bili smo zelo dobro delujoča ekipa, gradili smo suhe zidove, nasipe, veliko znanj in veščin smo morali osvojiti,«je pojasnil Mitja.

Delo v solinah je težko, naporno. Pogosto so delovne razmere neprijazne, sploh poleti. A kot je zagotovil nekdanji solinar, je to nekaj, kar vzameš v zakup. Ker ti je preprosto lepo. Ker je občutek ob tem, da delaš nekaj, kar so na enak način počeli pred stoletji, neprecenljiv.

»Nikoli nisem bil v solinah zaradi denarja, ampak samega užitka. Ta užitek je tisti, ki ti omogoča, da preneseš vse tegobe; vročino ob enajstih dopoldne, ko sonce pripeka, ranice na rokah, to pač pride zraven in vzameš v zakup, če ti je užitek, da si tam. Meni je bilo zelo lepo,« je dejal.

Soline so torej lahko veliko več kot delovni prostor. Pomembna je cela zgodba, je zagotovil Mitja Petronio. Sončni zahodi, ptički, morje, vse to so soline.

Besedilo in foto: Nataša Fajon