V četrtek, 5. oktobra 2023, je bila slavnostno odprta razstava, ki jo je pripravil Flavio Tossi. V iskanju skupnih občutkov onstran časa med akvarelistom Françoisom Piersom, rojenim v Belgiji (1950), in Cesarejem Dell’Acquo, rojenim v Piranu (1821), soustanoviteljem mednarodno priznanega belgijskega društva akvarelistov leta 1856.

Uvodni nagovori in pozdravi: Fulvia Zudič – predsednica SI Giuseppe Tartini Piran, Christian Poletti – italijanski podžupan Občine Piran, Andrea Bartole – predsednik SSIN Piran, Kristjan Knez – predsednik Društva za zgodovinske in geografske študije Piran. Predstavitev v francoščini: Dragan Klarica.

Razstava v Tartinijevi hiši bo na ogled do 5. novembra 2023.

Organizator: Samoupravna skupnost italijanske narodnosti Piran

V Tartinijevi hiši razstavlja belgijski akvarelist

Prijateljstvo gradi mostove. Trdne in večne. Ki kljubujejo času in razdaljam. Že nekaj časa poteka gradnja novega mostu med Slovenijo in Belgijo. Pobudnika gradnje sta gospod Flavio Tossi iz Trsta in italijanska narodna skupnost iz Pirana. Mednarodni projekt torej. Ko bo most končan, bi ga lahko poimenovali po Cesareju Dell’Acqui. Znani slikar, ki se je rodil v Piranu, večino življenja pa preživel v Belgiji, je namreč tista vez, ki je v Tartinijevo hišo iz daljne Belgije pripeljala sodobnega umetnika, prav tako predanega akvarelu kot njegov predhodnik, Francoisa Piersa, čigar razstavo so slavnostno odprli v začetku oktobra.

Vse se je začelo leta 2005 v Trstu. Po besedah Kristjana Kneza, zgodovinarja in podpredsednika italijanske skupnosti v Piranu, so takrat po zaslugi Flavia Tossija ponovno obudili (pre)dolgo zanemarjen spomin na v Piranu rojenega slikarja, ki se je uveljavil najprej v Belgiji, nato pa po vsem svetu. Dell’Acqua je od tedaj postal permanenten gost Tartinijeve hiše, saj si lahko v njej kadarkoli ogledate stalno razstavo o njegovem življenju in delu, v eni od dvoran pa tudi čudovito olje na platnu z naslovom Insegnamento materno (Materino poučevanje), dar Tržačana Gianfranca Pertoldija.

Ker Flavio Tossi nadaljuje z raziskovanjem umetniškega opusa piranskega slikarja, je njegovim someščanom pripravil novo presenečenje, ali kot je sam dejal na odprtju razstave, eksperiment. K sodelovanju v njem je povabil belgijskega akvarelista Françoisa Piersa, ki je po začetnih zadržkih le sprejel izziv in tako je Cesare Dell’Acqua dobil začasnega sostanovalca.

Tovrstna postavitev del sodobnih umetnikov ob bok delom njihovih predhodnikov ni neznanka v kulturnem svetu, saj se zanjo odloča vse več muzejev, med njimi tudi nedavno prenovljen Muzej lepih umetnosti v belgijskem Antwerpnu.

François Piers je umetniško izobraževanje združil s pravom, ekonomijo in financami, za seboj ima 30-letno kariero sodnika na gospodarskem sodišču v Ostendeju in nešteto razstav v Belgiji, na Nizozemskem, v Italiji in Tuniziji. Svoje prvo gostovanje v Sloveniji si bo najbrž zapomnil po številnih obiskovalcih, ki so prišli na odprtje razstave, in izjemni gostoljubnosti Tartinijeve hiše ter njenih skrbnikov. Dela belgijskega akvarelista so razpršena po različnih dvoranah rojstne hiše piranskega virtuoza, a ker je zaradi spoštovanja njihovega vzdušja število razstavljenih akvarelov omejeno, ti po besedah Flavia Tossija ponujajo nepopolno vizijo večplastnega navdiha Françoisa Piersa.

»Kljub temu so povsem dovolj, da v njih prepoznamo njegovo posebno veščino – umetnik namreč s pogosto nemirnimi potezami čopiča z razpršeno eleganco izraža ravno nasprotno – občutek spokojnosti, preplavljen s svetlobo in veseljem do življenja,« je dejal tržaški raziskovalec in ljubitelj umetnosti.

Razstava nosi naslov François Piers se smehlja Cesareju Dell’Acqui, a kot je izpostavil Tossi, bi svoj namen dosegla tudi brez omembe slednjega.

»Ne gre za to, da se postavi na ogled dela dveh umetnikov in morda išče razlike med njima, temveč za to, da se z distance več kot sto let, ugleda podobnosti,« je pojasnil.

In teh je veliko. Piers se v svojih delih namreč dotika tem, ki so bile blizu tudi piranskemu umetniku. Družinska sreča, eksotika/orientalizem, ljubezen do Benetk, živali, morja, ob vsem tem pa še nekakšen humor.

Eksperiment izven ustaljenih umetniških pravil je nedvomno uspel. Belgijska akvarelista sta resda ustvarjala v popolnoma različnem času in okolju, a njuna občutljivost, ki so jo vzbudili podobni darovi življenja, je zgradila most, ki je sedanjost povezal s preteklostjo ter postavil trdne temelje za prihodnost. V njej bodo obiskovalci Tartinijeve hiše morda kdaj iskali podobnosti med Dell’Acquo, Piersom in slikarjem, ki danes, nekje ob morju, s tresočo roko vodi čopič po platnu in skuša vanj ujeti občutke, podobne tistim, ki so v svet umetnosti gnali njegova davna predhodnika.

Besedilo in foto: Nataša Fajon