V petek, 8. decembra 2023, se je z odprtjem razstave del Luciana Kleve v Tartinijevi hiši zaključil tridnevni poklon Izole, Kopra in Pirana izolskemu umetniku ob 20. obletnici njegove smrti.

Na odprtju so spregovorili Fulvia Zudič, Kristjan Knez, Agnese Babič, Dejan Mehmedovič, Rok Kleva Ivančič pa je zaigral na violino.

Razstava je na ogled do 31. januarja 2024.

Razstava del Luciana Kleve v štirih razstavnih prostorih

Letos mineva dvajset let, odkar je v družino Kleva grdo posegla usoda in jim iz rok iztrgala Luciana, njemu pa življenje. Z njegovim veliko prezgodnjim odhodom v večnost je Istra izgubila enega najbolj zvestih sinov, ki se ji je z vsem, kar je bil in imel, predajal v vsej svoji pristnosti.

O njegovi predanosti umetnosti in znotraj ter zunaj nje človeku, sočloveku, istrski prvobitnosti in znotraj ter zunaj nje življenju nasploh se lahko vsaj malo prepričamo tako, da se podamo na umetniški itinerar, pri pripravi katerega so moči združile italijanske skupnosti vseh treh obalnih občin. Dela Luciana Kleve si je do konca januarja prihodnjega leta moč ogledati v kar štirih razstavnih prostorih; v palači Tarsia v Kopru, Galeriji Insula in Manziollijevi palači v Izoli in Tartinijevi hiši v Piranu. Kot je drzno, a zato nič manj resnično dejal likovni kritik in Lucianov prijatelj Dejan Mehmedovič, bi lahko med njim in Istro postavili kar enačaj.

»Luciano je Istra. Simbolično, a tudi zares. Že to, da imamo njegovo razstavo postavljeno v treh občinah, to dokazuje. Danes je namreč to zelo težko doseči. Bil je zelo povezovalen,« je dejal na odprtju v Piranu.

Pomembnemu likovnemu ustvarjalcu in glasbeniku, ki se je rodil v Kopru in živel v Izoli, so se najprej poklonili v Kopru, kjer so na ogled zanimiva, predvsem pa edinstvena dela iz njegovega najobsežnejšega cikla znanih osebnosti, ki je hkrati tudi njegov najbolj poznan cikel v širšem slovenskem prostoru. Žal, je ostal nedokončan, saj ga je leta 2003 prekinila usodna prometna nesreča.

»Gre za portrete ljudi, ki jih Luciano atribuira z določenimi predmeti ali jih postavi v neko okolje, ki je nenavadno in jim s tem daje neko karakteristiko. Zanimivo je, kako so ti ljudje pravzaprav dovolili, da jih je Luciano tako predstavil. Že za to, da pripraviš ljudi, da se pustijo karikirati, moraš imeti določeno znanje oziroma energijo. V tem smislu je bil Luciano gotovo poseben,« je o delih, razstavljenih v Kopru, dejal Mehmedovič.

V izolski Galeriji Insula so na ogled Lucianova prva dela, ustvarjena v čisto slikarski tehniki. Kot je povedal likovni kritik, je opus najbrž zelo okrnjen, saj se veliko del ni ohranilo. Razstava je še posebej zanimiva, ker so bila dela v manjšem obsegu javnosti predstavljena samo enkrat pred desetimi leti, tako da gre za nekakšno premiero.

V drugem izolskem razstavnem prostoru, v Manziolijevi palači je razstavljen cikel Istre. Kot je pojasnil Mehmedovič, je Luciano Kleva po vrnitvi iz Milana, kjer je študiral, »imel veliko potrebo po tem, da vstopi v Istro«. Bil je prvi s tega področja, ki je začel odkrivati istrsko ruralno krajino. Cikel, ki je nadaljevanje prvih, slikarskih del, je nastajal v prvi polovici osemdesetih let, izveden pa je v čisti fotografski tehniki, brez uporabe kasnejših izraznih sredstev.

»Luciano je kmalu zatem, ko je prišel z akademije v Milanu, opustil slikarstvo in ga nadomestil bolj ali manj s fotografijo. Na nek poseben način. Način, ki se nahaja med fotografijo in slikarstvom,« je še pojasnil likovni kritik.

Ta preplet je najbolje viden v delih, ki so razstavljena v Tartinijevi hiši. Razstavljene fotografije po Mehmedovičevih besedah delujejo skoraj kot arheološki ostanki, saj analognih fotografij danes ne vidimo nikjer več.

Poleg aktov, ženskih portretov, starih fotoaparatov, ki jih je Kleva uporabljal, ter instrumentov, ki govorijo o njegovi glasbeni poti v skupini Istranova, je še posebej zanimiv cikel tihožitij, v kateri lahko ponovno občudujemo umetnikov svojstven, izviren pristop tako do tematike kot izvedbe.

»Sam sem jih poimenoval fotomonotipije. Lucianoje naredil fotografijo in potem interveniral na negativu z določenimi postopki, ki jih točneje ne poznamo,« je na odprtju razstave v Tartinijevi hiši povedal Dejan Mehmedovič.

Ta poleg o prepletenosti tako vsebin in izvedb, ki je bila rdeča nit Lucianovega umetniškega ustvarjanja, govori tudi o dveh motivih, na katera se opira. Na eni strani je to človek, ki ga razume na različne načine, in Istra, kjer »spet ne moremo mimo prepletenosti človeka v njej in njen vpliv na človeka«.

V začetku prihajajočega leta bo izšla tudi obsežna monografija, ki bo celovito prikazala ustvarjalnost Luciana Kleve. Velikega človeka, osebnostno toplega in močnega. Človeka, ki je zelo rad živel, kot ga je opisal prijatelj Mehmedovič, eden izmed mnogih ki si štejejo v čast, da so ga poznali in spremljali na njegovi prekratki poti.

Besedilo in foto: Nataša Fajon