Čokoladana fontana, ki se ji ni mogoče upreti, na kuharski delavnici za otroke, ki jo pripravlja Sarah Vuk Brajko, chefinja restavracije La Bottega dei sapori v Piranu.

Slasten ponedeljek, 4. decembra, z okusom po čokoladi za srečo in zabavo otrok.

Ko je packanje v kuhinji dovoljeno

Ko smo bili otroci, smo najbrž vsi radi packali. Hote ali nehote, ko nam recimo kakšna hrana ni bila všeč. Pa še kakšne čudne oblike in barve je bila. Ko smo svoje prstke končno uspeli ukrotiti, smo v kuhinji radi priskočili na pomoč mamicam ali očkom. No, ne ravno pri vseh opravilih, najbolj privlačna je bila priprava sladic. Takrat smo se lahko popackali do onemoglosti, zraven pa se še sladkali, ne da bi nas zaradi tega kregali. Naravnost sanjsko.

Takšno je zagotovo bilo tudi otroštvo Sarah Vuk Brajko, ki je že dolgo razmišljala o projektu, s katerim bi otrokom približala pripravo sladic. Njeno razmišljanje je lani doseglo vrhunec, in ko se je temu pridružila zadostna mera poguma, je Skupnosti Italijanov Giuseppe Tartini Piran predstavila projekt, ki ga je poimenovala Fioi in cusina – otroci v kuhinji v piranskem narečju.

Sarah je sicer glavna chefinja v restavraciji La Bottega dei sapori, zato ji je kuharsko mentorstvo pisano na kožo. Ne čudi torej, da so ji starši rade volje zaupali svoje otroke. Na posamezni delavnici se jih je nabralo tudi petnajst, je dejala. Potem so se nekateri kar abonirali in opravili celoletni kuharski tečaj, pogosto pa so na delavnico prišli tudi novinci.

Sarah si je za vsak slučaj priskrbela pomočnika. Vlogo je profesionalno opravljal vrtčevski učitelj Sebastian Chiavalon, ki je otroke animiral s petjem in igrami, medtem ko je bilo treba kaj pospraviti, umiti roke za nadaljnje delo, čakati, da se kakšna zmes ohladi in podobno. Nekje na sredi posamezne delavnice je Sarah nadebudnim slaščičarjem pripravila tudi topel kakav, ob katerem so lahko sprostili morebitno napetost.

V letu dni od predstavitve projekta so se v prijetnem ambientu restavracije La Bottega dei sapori zvrstile štiri delavnice. Na premierni so se otroci preizkusili v pripravi božičnih in t. i. ginger house piškotov, februarja letos so, kot se za pustni čas spodobi, delali kroštole, ob veliki noči pa so na aprilski delavnici pekli titice – za Trst značilen sladki kruh iz testa za pince – in dekorirali pirhe.

Zadnjega kulinaričnega podviga so se otroci udeležili letos decembra, tik pred Miklavžem. V minimalno osvetljeni restavraciji z lučmi toplih barv se je zbralo več deset različno starih otrok. Njihov smeh med gnetenjem mase, zaradi katere so njihove ročice dobile čokoladno rjavo barvo, je pritegnil marsikaterega mimoidočega, ki se jim je hotel pridružiti. A chef de cuisine ni popustila nikomur. Odraslim je bil vstop prepovedan in pika.

Masa za kokosove kroglice se je morala ohladiti, in to je bil trenutek, ko je režisersko palico prevzel učitelj Chiavalon. Nekaj božičnih pesmi in igra »telefoniranja« in delo se je lahko nadaljevalo. Na vrsti je bilo packanje, drugi krog. Iz ohlajene mase so med otroškimi dlanmi nastajale manjše in večje kroglice, ki so jih za vrhunec kuharske dogodivščine s pomočjo čokoladne fontane oblekli v čokolado, nato pa jih po želji pomočili še v kokosovo moko ali kakšen drug sladkorni posip.

Za tretji krog ni bilo treba umivati rok, saj je bilo njegovo bistvo v tem, da se packanje z rok razširi na obraz. Z drugimi besedami, na vrsti je bila pokušina. Vsak pravi kuhar – slaščičar mora svoje specialitete preizkusiti … Če so dovolj dobre. Po možnosti večkrat. Da slučajno kakšna brbončica ne bi bila prikrajšana. No, nekaj slastnih kroglic je ostalo tudi za starše. Morda tudi za Miklavža. Ki je nedvomno obiskal in za njihovo pridnost obdaril vse male udeležence decembrske delavnice Fioi in cusina.

Besedilo in foto: Nataša Fajon