Tartinijeva hiša Piran, 13. februarja 2024, predstavitveni večer zbirke kratkih zgodb Ljubezenske zgodbe in drugi nesporazumi koprskega pisatelja Marca Appolonia v pogovoru z Leo Škerlič.

Pozdravni nagovori: Andrea Bartole, predsednik SSIN Piran in Fulvia Zudič, predsednica SI Giuseppe Tartini Piran

Organizator: Samoupravna skupnost italijanske narodnosti Piran

Razmišljanje o ljubezni z Marcom Apollonijem

Oh, ljubezen, kako čudovito kruta in nujno neuporabna stvar, ustvarjena izključno za velike priložnosti, a neizogibno zapravljena za majhne …

Vam zveni znano? Najbrž vas spominja na modre besede kakšnega svetovno znanega filozofa, čigar citate nam danes najbolj znani vedec, sploh pa najhitrejši podajalec odgovorov na vprašanja, Google, ponudi vsakič, ko si zaželimo, da bi namesto nas razmišljal o ljubezni. A tega citata najbrž niti gospod vsevedni ne bi znal izbrskati, pa čeprav bi ga z lahkoto postavili ob bok besedam velikih filozofov.

Najdemo ga namreč v drobni, a slogovno in besedno bogati knjižici, ki nosi naslov Ljubezenske zgodbe in drugi nesporazumi oziroma v izvirnem, italijanskem jeziku Storie d’amore e altri equivoci. Zbirko kratkih zgodb, nastalih izpod peresa koprskega pisatelja Marca Apollonia, so na presečišču časa, ko pustne maske predajo štafeto zaljubljenemu Valentinu, predstavili v Tartinijevi hiši.

Izbira ravno tega časovnega prepleta povsem sovpada z vsem, kar je treba povedati o knjižni noviteti knjižničarja na Gimnaziji G. R. Carlija Koper ter velikega poznavalca italijanske in mednarodne književnosti, ki se uvršča v novo generacijo pisateljev italijanske narodne skupnosti Istre. Začnimo kar pri njenem nastanku. Knjiga je prvotno zvenela povsem drugače, saj je Apollonio svoja razmišljanja pred bralci razgalil v srbskem jeziku. Nastala je kot plod sodelovanja med Osrednjo knjižnico Srečka Vilharja Koper in Narodno knjižnico Republike Srbske v Banja Luki.

V pogovoru z Leo Škrlič je koprski pisatelj priznal, da je zamisel za knjigo povzel po pisatelju Milanu Kunderi, ki kot zunanji opazovalec ugotavlja, da zaljubljen človek počne stvari, ki jih prej ni počel., stvari, ki se zaljubljencu zdijo povsem normalne, na zunaj pa so videti milo rečeno smešne.

Rdeča nit zgodb, ki jo je težko spregledati, je razmišljanje o ljubezni. O vsem, kar to življenjsko pomembno čustvo sproži, ohranja, rojeva, uničuje, lomi, plete, zaplete, preplete. Glavni liki v zgodbah se spuščajo v različne ljubezenske igrice, prepričani, da imajo vse vzvode v svojih rokah, da so oni tisti, ki odločajo o pravilih in poteku, v resnici pa se ljubezen z njimi poigrava tako subtilno, da tega niti ne opazijo in igrajo do neizbežnega konca, ko jih razglasijo za poražence.

A ste že slišali za koga, ki je skušal razumeti ljubezen, pa se ni ali predal ali na koncu priznal poraza?V zgodbah Marca Apollonia ni srečnih koncev, saj se vsi junaki podajajo na misijo nemogoče. Še ko se zatečejo v filozofske vode in si skušajo pomagati z velikimi misleci, kot so Hegel, Bataille, Derrida, Blanchot, Kierkegaard, jih morje misli odnese tako daleč, da jih nihče več ne razume, še najmanj pa bralci, če uporabimo malo ironije. Slednjo namreč mojstrsko vpleta v zgodbe tudi avtor sam. Če temu dodamo še malo preveč stereotipne razlike med spoloma, morebiti uporabljene kot namerno pretiravanje, da bi prikazal, kako predvidljivi in površni smo ljudje, dobimo reko nesporazumov, ki je ne ustavi nihče več.

Še dobro, da ljubezen in resničnost pogosto nista na istem bregu in da je včasih dovolj nič hudega sluteč pajek na zidu ali malo bolj dragocena ura izpod steklenega pulta, da nas dvom, strah, razočaranje poneso na nasprotni, varen breg.

Med šestimi zgodbami – pet kratkih in ena daljša, ki zaseda skoraj polovico knjige -, je samo zadnja vsaj ščepec optimistična. V pogovoru ob predstavitvi knjige je avtor priznal, da jo je dodal namenoma, v želji, da bralcu ponudi upanje. A kaj, ko je ob zaključku obelodanil svojo najnovejšo definicijo ljubezni, rekoč, da o ljubezni govorimo takrat, ko »damo nekaj, česar nimamo, nekomu, ki tega noče«. Ob tem bi še veliki Friedrich Nietzsche ostal brez besed. Brez besed in z nasmehom na obrazu, tako kot so se avtorjevi domislici nasmejali v do zadnjega kotička zapolnjeni dvorani vedut v Tartinijevi hiši.

Besedilo in foto: Nataša Fajon