V sklopu Muzejske noči je bila v soboto, 15. junija 2024, v rojstni hiši Giuseppeja Tartinija v Piranu odprta razstava EL TARTINI IN PIASSA, ki jo je pripravila Duška Žitko iz Pomorskega muzeja “Sergej Mašera” iz Pirana.

Na odprtju razstave (na ogled bo do 31. avgusta) so prisotne pozdravili podžupan Občine Piran, Christian Poletti, in podpredsednik Skupnosti Italijanov Piran, Kristjan Knez.

Organizator: Pomorski muzej “Sergej Mašera” Piran v sodelovanju s Skupnostjo Italijanov “Giuseppe Tartini” Piran

Razstava o dogodku, ki je na osrednji trg privabil celo Istro

Leta 1892 je uradno minilo 200 let od rojstva skladatelja, violinista, misleca, teoretika, Pirančana Giuseppeja Tartinija. Njegovi someščani so praznovanje obletnice prestavili za nekaj let in mu ob tej priložnosti pripravili zabavo, kot je v Piranu niso videli ne prej ne kasneje. Začela se je že navsezgodaj, ko so ob šesti uri prispeli prvi gostje, trajala vse do večera in se zaključila v čarobnem siju ognjemeta, ki je osvetlil nebo nad osrednjim mestnim trgom, ki mu je od tistega dne naprej kraljeval mogočen, umetniško dovršen spomenik.

Več kot stoletje kasneje se Tartinijev spomenik še vedno priklanja prebivalcem in obiskovalcem Pirana, le da teh tudi ob največji turistični gneči niti zdaleč ni toliko, kot jih je bilo tistega davnega dne na njegovem odkritju. Lahko pa danes o tem velikem in pomembnem dogodku beremo, si ogledujemo fotografije, dokumente, pogodbe, pisma in članke številnih časopisov, ki so o tem poročali, na razstavi z naslovom v piranskem narečju El Tartini in piassa, kar bi se v prevodu glasilo Tartini na trgu. Ta je po premieri leta 2016 v Pomorskem muzeju »Sergej Mašera Piran« ob 120. obletnici odkritja spomenika do zaključka leta 2018 gostovala v različnih krajih po Istri, zdaj pa se je končno vrnila domov, v hišo, kjer je Tartini prijokal na svet. Tokrat so jo slavnostno odprli v prijetnem večernem vzdušju ob obeleževanju Muzejske noči in ob prisotnosti številnih obiskovalcev, ki so si poleg razstave lahko vse do polnoči ogledali tudi rojstno hišo največjega Pirančana.

Po besedah Kristjana Kneza, zgodovinarja in podpredsednika Skupnosti Italijanov Giuseppe Tartini, je piransko slavje ob odkritju Tartinijevega spomenika po pisanju tržaškega dnevnika Il Piccolo predstavljalo kulturni in domovinski praznik, a hkrati je imel dogodek tudi združevalno vlogo. Ob koncu 18. stoletja so se namreč v avstro-ogrskih deželah vedno bolj krepili nacionalizmi, postavljanje spomenikov pomembnim predstavnikom naroda pa je predstavljalo le enega izmed obrazov politično-nacionalnega boja. Tako so novi spomeniki vzniknili v številnih italijanskih krajih, in čeprav so tovrstne želje gojili tudi v sosednjima Kopru in Izoli, je podvig uspel samo Pirančanom.

»Le Pirančanom je s trdim delom, ki se je začelo že konec osemdesetih let, in s prispevki številnih občin v Istri – zato je na podstavku napis Giuseppeju Tartiniju od Istre – leta 1896 uspelo postaviti spomenik in na ta naš trg privabiti res oceansko množico,« je dejal Knez na odprtju razstave.

Zahtevnega projekta so se lotili odgovorno in predvsem strokovno. Kot je povedala Duška Žitko, kustosinja iz Pomorskega muzeja Piran in avtorica razstave, so že leta 1888 ustanovili prvi odbor za postavitev spomenika, ki mu je predsedoval župan Domenico Fragiacomo, sestavljali pa so ga najpomembnejši in najbolj izobraženi Pirančani, kot so Domenico Vatta, grof Stefano Rota, Giuseppe Bubba.

Panoji na razstavi kronološko prikazujejo posamezne dele projekta, ki se v sklenjenem krogu združijo v njegov vrhunec – slavnostno odkritje spomenika. Najprej so morali poiskati kiparja, ki mu bodo občutljivo nalogo zaupali. Izbran je bil Antonio Dal Zotto iz Benetk, dolgoletni predavatelj na beneški akademiji, ki je za seboj že imel veliko uspešnih del.

»V ohranjeni dokumentaciji lahko prebiramo tudi o različnih pripetljajih med potekom del, med drugim o tem, kako so nekateri nasprotovali tako samemu projektu kot izbiri avtorja spomenika, drugim ni bila všeč izbira avtorja podstavka, Antonia Tamburlinija, tretji so sugerirali korekture pri dekoraciji,« se je Žitko dotaknila tudi tistih, malo bolj sočnih plati dogajanja, ki skoraj vedno spremljajo tovrstne zgodovinske podvige.

Kot je izpostavila Žitko, je na tokratni razstavi zaradi prostorskih omejitev manj arhivskega gradiva, si pa kljub temu obiskovalci lahko ogledajo najpomembnejše dokumente iz vseh faz pripravljalnih del. Med njimi pogodbo z Dal Zottom, pogodbo z livarno na Reki, pismo Cesareja dell’Acque iz Bruslja, v katerem se opravičuje, ker se odprtja ne bo mogel udeležiti, spominski dokument o postavitvi srebrnega venca ob vznožju kipa s podpisi v Pulju živečih Pirančanov, ki so zanj darovali, prošnja zlatarja Bartola Fonde iz Pulja zlatarju Zarottiju iz Pirana, naj zanj izdela mestni grb, seznam občinskih predstavnikov, sodelujočih pri odkritju spomenika, vstopnico za pogostitev.

Ogledamo si lahko tudi skico osrednjega trga s prvo lokacijo spomenika, ki naj bi stal med stebroma za zastave, točno pred mestno hišo. A medtem je vzklila zamisel o zasutju notranjega mandrača, kar je botrovalo spremembi lokacije in zamiku odkritja spomenika. Slednjega je še nekoliko prestavila nenadna smrt žene Antonia Dal Zotta Ide Lessiach, pred tem vdove znamenitega beneškega fotografa Carla Naye.

»Komaj sta se podala na skupno pot, začela skupaj doživljat Tartinija, prebrala o njem vse obstoječe zapise in poslušala njegovo glasbo, je nenadoma preminula. Med zadnjimi restavratorskimi deli ob prvi razstavi leta 2016, so restavratorji odkrili Dal Zottovo posvetilo umrli sopotnici,« je dejala kustosinja Pomorskega muzeja.

Sporočilo, ki se nahaja na težko dostopnem mestu na robu violine in se glasi Ida Lessiach Naya Dal Zotto, dobra, modra, lepa, k bogu vzeta 9-19-1893, tvoj Anton dal Zotto, je torej ostalo skrito pred očmi sveta celih sto dvajset let.

Žitko je izpostavila, da je prav kip Giuseppeja Tartinija Dal Zottovo najboljše delo, ki je predstavljajo njegov umetniški vrhunec, saj se je ustvarjanju posvetil z ljubeznijo in posluhom za podrobnosti.

»Tartini je upodobljen tako, da je živ, nas gleda, sprejme, ko zakorakamo na trg. Ni dovolj, da si ga ogledamo samo od spredaj, moramo ga obkrožiti, da začutimo njegovo gibanje. Ujet je v trenutku zadoščenja, ko je pravkar zaigral neko sonato in se priklonil, zadovoljen s svojim nastopom,« je opisala kiparsko umetnino.

Posebno mesto na razstavi je namenjeno dnevnemu redu prireditve ob odkritju spomenika. Ob šestih zjutraj je mesto zbudila glasbena budnica, do poldneva so potekali sprejemi skupin gostov, točno ob 12.00 pa odkritje, v čast katere je zaigralo osem pihalnih orkestrov in zapel zbor z dvesto pevci, ki so nato nastopali po različnih točkah v mestu. Po uradni pogostitvi je zabavo kronal »veliki pirotehnični spektakel s fantastično osvetlitvijo vsega mesta, škvera, pomolov, obale z beneškimi lampiončki, električno osvetljavo in plavajočimi lučkami«.

Razstava, postavljena v razstavni dvorani Tartinijeve hiše z razgledom na sam spomenik, bo na ogled do 31. avgusta, po besedah Duške Žitko pa se s Skupnostjo Italijanov Giuseppe Tartini pogovarjajo o tem, da bi njen gostujoči status oplemenitili v trajnega.

Besedilo: Nataša Fajon

Foto: Nataša Fajon