V sklopu 31. Primorskega poletnega festivala v četrtek, 18. julija 2024, v spominski hiši Cirila Kosmača v Portorožu, predstava KAPLJA SOLI.

Avtorski projekt, ki ga je navdihnila poezija pesnika Edelmana Jurinčiča, v izvedbi Slovenskega stalnega gledališča Trst/Teatro stabile sloveno di Trieste.

Organizator: PPF v sodelovanju s Samoupravno skupnostjo italijanske narodnosti Piran

Kaplja soli: odgovor na vprašanje o nastanku življenja

Topel, zelo topel, vroč poletni večer v Portorožu. Pred vročino so pokleknila celo drevesa, vse živo je sklonilo glave v skupnem zajemanju sape. Na kamnitem odru, ki mu je kot kulisa statirala Kosmačeva hiša, se je v intimnem soju luči lesketal kupček soli.

Poleg njega je sedla mlada ženska s knjigo v rokah. Tišina. Le črički se niso pustili utišati. Niti ko se jim je v mraku pridružil njen glas. Topel kot poletna sapa. Topel kot verzi, ki jih je ponesel proti nebu. Vztrajne vriskače je preglasila šele glasba. Vročina je počasi pojenjala, a mi smo še vedno zajemali sapo. Le da nam je zdaj dih jemalo subtilno izmenjavanje tišine in zvoka, teme in svetlobe, govora in petja, glasbe in plesa, ki jih je igralka Patrizia Jurinčič Finžgar kot čarodejka prepletla, zapletla, vpletla, spletla v pripoved o življenju. O nastanku življenja. O izvoru. O prvobitnem, ki je del vseh nas. O kaplji soli.

Do tja, do prvobitnega, je avtorico zapeljala, popeljala, pripeljala več let šepetajoča želja, da bi na odru predstavila sad sodelovanja treh primorskih ustvarjalcev – pesnika Edelmana Jurinčiča, kitarista Janoša Jurinčiča in nje same, dramske igralke Patrizie Jurinčič Finžgar. Kot je razvidno na prvi pogled, si trije ustvarjalci poleg ljubezni do umetnosti delijo tudi enak priimek, zaradi česar je najprej mislila, da bo njeno raziskovanje odstrlo skupne korenine. A življenje ima eno tako hecno navado, da nas vedno znova preseneti, in tako je bilo tudi s Patrizio, ki sorodstvenih vezi s pesnikom in kitaristom sicer ni odkrila, jo je pa pot, zaznamovana s poezijo Edelmana Jurinčiča, ponesla še dlje.

»Nastala je predstava o koreninah vseh nas, o nastanku in rojstvu človeka. Temu je v veliki meri botrovalo tudi to, da je nastajala med mojo nosečnostjo,« je pojasnila avtorica.

Jurinčičevo poezijo je v predstavo vključila v različnih oblikah. V dramaturško besedilo se pritihotapi kot govor, se nežno nasloni na zvočne efekte, s katerimi prav tako krmari sama, in preseneti, ko zazveni z roko v roki s kitaro, v petju.

»V Edelmanovi poeziji je čutiti fascinacijo nad starodavnim, nad obrednim. Prav tako predstavo sem si želela ustvariti. Ko danes rečemo obred, najverjetneje pomislimo na religiozne, verske obrede. A tudi gledališče je obred, saj se je razvilo iz njega. Zanimalo me je, ali še znamo vanj vstopiti kot v svetišče in z njegovo pomočjo raziskati kanček resnice o sebi in svetu,« je Patrizia Jurinčič pojasnila, s čim jo je pesnik prevzel.

Pesmi je skrbno nabrala v zbirki Tamariske v laguni časa, je izpostavila, le eno si je sposodila iz druge, pesem z naslovom Popolnoma sama, ki domuje v zbirki Odhodi. A odločilna je bila prva.

»Prva, ki sem jo izbrala, je bila pesem Iskanje, v kateri nas Edelman sprašuje, kje se skriva resnica naše preteklosti, in ponuja odgovor: v besedah, legendah in mitih,« se spominja.

In ravno s slednjimi je tlakovala pot, ki gledalca popelje tja daleč, na sam začetek … vsega. Različne legende, ki izvirajo iz Evrope, Afrike, Južne Amerike, je združila pod plaščem ene, v kateri je našla … kapljo soli …

»Osrednja legenda je egipčanski mit o nastanku človeka iz božje solze. Naravnost očaralo me je, da sta v egipčanskem jeziku besedi jok in človek tako sorodni: rmv (jok) in rmt (človek). Iz teh imen sem izpeljala še vsa druga in vsa se navezujejo na slano tekočino,« je povedala igralka Slovenskega stalnega gledališča iz Trsta.

Morje kot življenje in sol kot življenjska energija … vseprisotna, ob rojstvu, ob smrti, v solzah sreče in bolečine. Primorska ustvarjalka se strinja, da so tukajšnji ljudje čustveno navezani na morje.

»O njem pišemo zgodbe, pesmi, ustvarjamo predstave. A ta resnica je resnica vseh nas: toliko, da so tako rekoč vse človeške tekočine – od solz mimo potu do plodovnice – slane. Kot bi bila to dediščina prvih bitij, ki so naselila ta planet – naselila so se namreč v slani vodi,« je z morjem zaobjela bistvo vsega živega.

Za nastanek človeka mora priti do združitve moškega in ženske. Moško in žensko se prepleta tudi v scenariju. Moškost se skriva v govorjeni besedi, ženskost v uglasbeni besedi oziroma petju. Moški je v predstavi prisoten tudi z glasom. V prvi postavitvi, leta 2022 ga je prispeval kar pesnik sam, v vnaprej posneti interpretaciji svoje poezije, v letošnji dvojezični različici pa verzi v italijanščini odmevajo iz zvočnikov z glasom Lorenza Zuffija. Moški je torej prisoten le delno. Podobno kot je (ne)prisoten ob rojstvu novega bitja.

Žensko edinstvenost avtorica izpostavi tudi z uporabo rekvizitov iz sveta ritmične gimnastike, edine olimpijske discipline, v kateri lahko tekmujejo samo ženske.

»Tako kot lahko samo ženske nosimo in rodimo otroka,« zaokroži misel avtorica, ki ženski edinstvenosti doda še vsestransko ustvarjalnost, saj pri predstavi Kaplja soli uteleša avtorico scenarija, režiserko, dramaturginjo, pripovedovalko in pevko.

Njeni ženskosti se je priklonil sam Edelman Jurinčič, ki si je ogledal tudi predstavo v Portorožu. Bil je, kot je dejala, navdušen nad njeno zamislijo in ji prepustil proste roke pri snovanju zgodbe, po premieri pa ji šepetajoč v uho priznal, da je »v njegovih poezijah odkrila sporočila, ki jih še sam ni.«

»Pesništvo je delo tišine in samote, gledališče pa je hrupno in skupinsko: ko združita moči, lahko ponudita jasna in močna sporočila,« je dodala edinstvena igralka.

Dvojnost moško/žensko se skriva tudi v glasbenem tandemu; avtorske uglasbitve je prispevala Andrejka Možina, s svojo vrhunsko interpretacijo pa oživel kitarist Janoš Jurinčič. Posebnost predstave je tudi v tem, da se dogaja na različnih prizoriščih, kar terja dodatne ustvarjalne prijeme. Postavili so jo na plaži, v parku, v portiču …

»V Kosmačevi hiši sem en prizor, ki se dogaja na vrhu hriba, odigrala kar v prvem nadstropju, na oknu, in reflektor, ki me je osvetljeval, je za kratek čas osvetlil tudi Kosmačevo spominsko tablo. Tega v originalni postavitvi seveda ni. A s tem sem gledalcem sporočila, da se ne pretvarjam, da sem kje drugje: sem prav tu, v hiši, kjer je ustvarjal Kosmač. To je zame čar gledališča: dogaja se tukaj in zdaj in vsakokrat, ko se ustvarjalec predstave tega zaveda in to izkoristi za pripovedovanje, sem mu kot gledalka hvaležna,« je še dejala Patrizia Jurinčič Finžgar.

Gledalci in poslušalci predstave v sklopu Primorskega poletnega festivala, na dvorišču Kosmačeve spominske hiše v Portorožu smo prav tako hvaležni. Ponižno smo odprli vse svoje čute, da nas je vsak dotik Kaplje soli nežno opomnil, od kod prihajamo in iz česa smo. Kaj smo … mozaik tisočerih kapljic soli.

Besedilo: Nataša Fajon

Foto: Nataša Fajon