Tematski sprehod z naslovom “Piranski vinogradi”, ki je potekal v soboto, 6. julija 2024, pod vodstvom Romane Kačič. Obiskali smo zadnja vinograda v Piranu, za katera skrbita Branko in Silvij.

Sprehoda sta se udeležila in v nagovoru pozdravila predsednica SI Giuseppe Tartini Fulvia Zudič in predsednik SSIN Piran Andrea Bartole.

Organizator: Samoupravna skupnost italijanske narodnosti Piran v sklopu projekta Kulturni razvoj podeželja izven zgodovinskega jedra mesta Piran ob podpori Občine Piran

Spoznavamo podeželje: zadnja piranska vinograda

Piran je resda beneško mesto, a se od svoje nekdanje prestolnice v marsičem tudi razlikuje. Med najbolj očitne razlike vsekakor sodi to, da so Benetke povsem ravninske, medtem ko se piransko ozemlje začne na določeni točki dvigovati. Ta njegova posebnost, ki je ne delita ne Izola ne Koper, je najbolj vidna, če nanj pogledamo od zgoraj. Takrat vidimo, da Piran tvori arhitekturni, kamniti, urbanistični del, kjer zelenja praktično ni, je pa to dobesedno pripeto nanj takoj, ko se naš korak začne vzpenjati. Tam, tik ob vznožju vzpona, se začnejo prvi vrtovi, sledijo pa jim njive, polja, oljčni nasadi in vinogradi.

Tako je udeležence julijskega sprehoda po podeželju uvodoma nagovorila Romana Kačič, krajinska arhitektka, ki so jo v Samoupravni skupnosti italijanske narodnosti Piran izbrali za vodičko pri projektu Kulturni razvoj podeželja izven zgodovinskega jedra mesta Piran. V sklopu slednjega je Kačič pripravila tematske sprehode in obiskovalce v letošnjem letu že popeljala v Padno, Strunjan in na Sečo. Kot je poudarila, želijo s tovrstnimi dogodki ljudem predstaviti piransko podeželje in ljudi, ki živijo v tesnem stiku z zemljo.

Tokrat je bil na vrsti Piran in zadnja vinograda, čigar trte vsako leto bogato obrodijo, iz njih pa njuna skrbnika pridelata vino žlahtnega okusa. Oba se nahajata na hribu Mogoron, le da ima eden pogled na Piran, do drugega pa nas pripelje pot, ki je z obeh strani obdana s suhim zidom, tisti na desni strani se celo konča z vogalom, kar je po besedah Kačič izredna redkost.

Kot je pojasnila krajinska arhitektka in raziskovalka piranskega podeželja, so vinogradi tu, nad mestom Piran skoraj v celoti izginili.

»Če pogledamo stare zemljevide, je razvidno, da jih je bilo tukaj kar nekaj, vendar so vsi izginili. Na strmem in terasastem pobočju je industrijska pridelava vina, s stroji, praktično nemogoča,« je pojasnila.

Tipični istrski vinogradi so bili majhni. Zemljišče – campo, kot so ga imenovali Piranesi (Pirančani) – je bilo vedno nagnjeno in oblikovano v terase, saj tako zemlja zadržuje vodo poleti, ko je primanjkuje, pozimi, ko je je preveč, pa jo pušča skozi, dokler postopoma povsem ne izgine.

Zemljišče Branka Lebana, ki se razprostira na desetih terasah (v Piranu jim pravijo pastine), je nekoč bilo polno kamenja. Ker so ga izkopavali, ga uporabili za suho gradnjo, pa tudi prodajali, so domačini temu območju rekli kar kamnolom.

Družina, ki je tu živela pred Brankovo, ni posedovala samo njiv, ampak tudi živali. V enem redkih še izvirnih kažunov so domovali osel in koze, okrog njega so se podile kokoši, v bližnji kletni hišici pa je svoj dom imel tudi pujs. Danes najdemo tam celo paleto rastlin – kar tudi sodi med prepoznavne značilnosti piranskih vrtov -, kot so nešplja, navadni sirek, nasad oljk, tako starih kot novih in, seveda, trte.

V Brankovem vinogradu je 500 trt malvazije in prav toliko refoška, pridela pa približno tristo litrov vina na vrsto, nekaj več malvazije in nekaj manj refoška. Vsi postopki potekajo ročno, zato je razdalja med vrstami trt majhna, zaključujejo jih akacije, tla pa prekriva trava, ki ohranja vlago in trtam omogoča dihanje. Trte skoraj nikoli ne zbolijo, je Romani zaupal Branko, saj živijo v mozaiku raznolikosti, ki pritegne različne vrste žuželk in ptic. Vse to zagotavlja najboljše pogoje za rast. Če k temu dodamo še razgled, ki zaobjema ves Piran, njegovo mestno jedro, tri zvonike in obzidje ter ogrinjalo iz zelenja, ki mu daje hrano in ga varuje, je edinstven okus vina zagotovljen.

Nekaj korakov stran, čez cesto, nas je pričakal gospod Tuljak, Silvij Tuljak. Njegov oče je prišel v Piran leta 1948, za njim pa sta iz vasice Tuljaki prišla še njegova brata. Vinograd, ki nam ga je predstavil, stoji tam okrog 55 let, zaželel si ga je kot deček pri šestnajstih ali sedemnajstih, ker je hotel narediti vtis na bodočega tasta.

Po vojni, leta 1953, v času istrskega eksodusa, je tako kot drugi Italijani svoj dom zapustil tudi očetov prijatelj in mu zapustil svoje posestvo. A samo štiri leta kasneje so novi gospodarji z agrarno reformo kmetom vzeli vso zemljo in jo razdelili med nove naseljence, obdržali so lahko le manjši košček. Ob osamosvojitvi Slovenije je Silvij skušal ponovno pridobiti družinsko zemljo. Ni mu uspelo. Kljub temu jo še naprej obdeluje, občinske oblasti pa ga pustijo pri miru.

Na 1500 kvadratnih metrov velikem vinogradu gospod Tuljak goji pet vrst malvazije in vsako leto pridela od 350 do 500 litrov vina. Vrste trt so tu bolj narazen kot v sosednjem vinogradu, saj je že Silvijev oče uporabljal frezo, za razliko od gospoda Lebana pa sam ni gostoljuben s travo, saj se je je znebil s strupom. Po njegovem zagotovilu slednji ne vpliva na trte in vino. Medtem ko je oče na začetku in koncu vrst zasadil vrtnice, se je sam odločil za breskve. Prve resda lepo zgledajo, a breskve so užitne, se je pošalil.

Sprehodi po podeželju, ki jih italijanska skupnost pripravlja ob podpori Občine Piran, se bodo nadaljevali avgusta, ko bomo spoznavali Strunjan, septembra pa Sveti Peter. Projekt se bo zaključil oktobra na Oktobrskem prazniku domačih okusov FONS, ki bo kot vsako leto potekal v nekdanjem skladišču soli Monfort v Portorožu.

Besedilo: Nataša Fajon

Foto: Nataša Fajon