Tematska ekskurzija v Strunjan, 15. avgusta 2024, na kateri je sodelovala ženska skupina Voga Veneta Piran Pirano z vodjo skupine Milko Sinkovič in ustanoviteljico veslaške ekipe Amalio Petronio.

Ko smo prispeli do cerkve Marijinega prikazanja, se je po maši pot, ki si jo je zamislila Romana Kačič, nadaljevala proti križu in se zaključila z družabnim srečanjem.

Dogajanje je od zgodnjega jutra spremljala Fulvia Zudič, predsednica SI Giuseppe Tartini Pirano.

Organizator: Samoupravna skupnost italijanske narodnosti Piran v sodelovanju s Skupnostjo Italijanov “Giuseppe Tartini” Piran v okviru projekta: Kulturni razvoj podeželja izven zgodovinskega jedra mesta Piran

Sprehod nad Zalivom sv. Križa do oljčnikov na klifu

V strunjanski mandrač je iz Pirana priplula barka s samimi ženskami na krovu. Ki so veslale stoje, tako kot pritiče beneški tehniki, ki so jo oživile leta 2015 z ustanovitvijo skupine Voga veneta Piran Pirano, katere pobudnica je bila Amalia Petronio. Ta je sicer ohranjanje izročila prepustila mlajšim kolegicam, se je pa tudi sama udeležila sprejema veslačic, ki že dve leti 15. avgusta poprimejo za vesla in priveslajo v Strunjan, kot so se nekdaj s svojimi barkami množično podali na romanje do strunjanske cerkve v čast obletnice Marijinega prikazanja, ki se je zgodilo 14. avgusta 1512.

Pri malici so se jim pridružili udeleženci tematskega sprehoda, ki ga je v sklopu projekta Podeželje pod okriljem Skupnosti Italijanov Giuseppe Tartini Piran pripravila prav tako članica ženske veslaške skupine in krajinska arhitektka Romana Kačič, ki je po njej skupino popeljala do samostana. Pred cerkvijo je sveti maši v italijanskem jeziku prisluhnilo veliko pripadnikov italijanske narodne skupnosti, ki so v Strunjan prispeli tudi iz sosednjih Izole in Kopra.

Po maši smo se tako kot nekdanji romarji podali do strunjanskega križa, ki na višini 80 metrov velja za najvišjo točko klifa. Tam se tudi začenja Zaliv sv. Križa (v slovenščini je zaradi njegove oblike poimenovan Mesečev zaliv, včasih pa so mu staroselci rekli Nambole), čigar 200 metrov dolga obala predstavlja najdaljši popolnoma naravni del obale celotnega Tržaškega zaliva.

Kopenski del, po katerem smo nadaljevali pot, prav tako tvori naravni morski rezervat, čeprav se nahaja visoko nad obalo.

“Slovenska obala je dolga 46 kilometrov, njena posebnost pa je ta, da imamo na tako kratki razdalji kar pet zaščitenih območij. Krajinski park Strunjan, čigar srce predstavljajo tukajšnje soline, pomemben del parka pa je tudi pestro podeželsko območje z obdelovalnimi površinami, nato je naravni spomenik Rt Madona, kamor sodi podvodno območje na piranski Punti, Krajinski park Sečoveljske soline, Krajinski park Debeli rtič in Škocjanski zatok,” je pojasnila Romana Kačič.

Po poti, ki se imenuje Strunjan v podobah morja, smo prispeli do nasadov oljčnikov na vrhu klifa, ki jih nihče ne pričakuje.

Nedotaknjena obala v zavetju visokih flišnatih sten, ki jih morje, dež in veter neprestano preoblikujejo, na eni in gozdnato področje, ki sobiva s terasastimi obdelovalnimi površinami, ki jih je ustvaril človek, na drugi strani.

Sprehod, ki je navdušil. Sprehod, ki nas je veliko naučil. Predvsem pa presenetil z odkritjem, da še vedno obstajajo popolnoma nedotaknjeni, popolnoma naravni deli obale, kjer je človek resnično samo začasni gost.

Besedilo: Nataša Fajon

Foto: Nataša Fajon