Ko sem pred tridesetimi leti prvič vstopil v Tartinijevo hišo, v prostor, kjer naj bi se začel tečaj kitare, si nisem niti v sanjah mislil, da bom nekoč pisal tale članek.
V tistem času sem poučeval klasično kitaro in nauk o glasbi na glasbeni šoli v Sežani. Zadolžen sem bil za dislocirano enoto v Komnu, poučeval pa sem tudi v Sežani in Divači. Rad sem imel Kras, a domov v Piran sem prihajal vsak vikend. Šest let sem učil na glasbeni šoli, ko sta prišli v Sežano na obisk Luisella Ravalico in Milada Monica. Zvedel sem, da nameravajo v Skupnosti Italijanov v Piranu, natančneje v Tartinijevi hiši, organizirati pouk glasbe. Seveda sem bil takoj pripravljen sodelovati. Sprva tako, da sem še vedno poučeval na Krasu, dvakrat tedensko pa sem se vozil v Piran. Potem sem se leta 1998 odločil samo za Piran. Imel sem že tri leta izkušenj na CI in vedel sem, da bo šlo. Uprava CI je bila naklonjena moji odločitvi, dobil sem svojo učilnico. Lepo smo sodelovali. Spomnim se, da je bilo v tistih zgodnjih letih pouka glasbe v Tartinijevi hiši kar precej dejavnosti. Imeli smo tečaje klavirja, violine, mandoline in kitare. V hiši je redno vadil pevski zbor, hkrati pa se je odvijalo še veliko ostalih dejavnosti. Spominjam se recitatorske/literarne skupine, pa gledališke skupine, bila je slikarska in keramičarska dejavnost, delavnice moda/design, pa ročna dela in verjetno še kaj …

Leta 1995, ko sem začel s poukom kitare, se je v tečaj vpisalo 11 učencev. Ker smo bili dogovorjeni, da bo to tečaj kitare, sem sam napisal smernice in cilje tečaja. Še danes se jih držim. Izhajal sem predvsem iz dejstva, da bom v tečaju učence poskusil opremljati z znanjem, ki ga potrebujejo ljubiteljski glasbeniki. Delo sem zastavil tako, da sem sledil osnovam klasične kitare, podobno kot deluje državna glasbena šola, a le prvih nekaj let. Predvsem zato, da učenci pridobijo osnovno spretnost v rokah, občutek za ritem in orientacijo na instrumentu. Kasneje pa smo začeli delati na akordični spremljavi, osnovah petja, na obvladovanju tonalitet, zgradbi kitarskih akordov, ritmičnih vzorcev in vsega ostalega, kar pritiče akustični/folk kitari.

Corso Folk prva zasedba 2001

A vsa ta znanja smo lahko pridobivali šele kasneje, saj so morali moji tečajniki najprej pridobiti osnovno znanje igranja na kitaro.

Prvih pet let, do leta 2000, je tečaj obiskovalo približno deset otrok. Pač kakšen več ali manj, odvisno od leta. Leta 2000 pa je zanimanje za tečaj naraslo in tako se je tudi povečal obseg dela. V šolskem letu 2000/2001 je bilo v tečaj vpisanih 21 učencev. Tisti, ki so tečaj obiskovali že več let, so že precej znali, in tako je v tem letu nastala prva skupina kitaristov, ki so skupaj igrali (Marjan Ignjatovič, Dijego Križman in Jaka Gorjan). Kar nekaj let so nastopali v imenu CI in tečaja kitare. Tudi ostali učenci tečaja kitare so večkrat nastopili ob različnih priložnostih, vsako leto pa smo imeli tudi naša dva nastopa. Prvi po koncu zimskega semestra, drugi ob koncu šolskega leta. Nastopov tečajnikov se je v letih delovanja tečaja zvrstilo skoraj 60, a te številke nismo dosegli, kajti kovid (2020, 2021) nam je za nekaj časa odvzel možnost nastopanja, čeprav je tečaj deloval nemoteno. Premaknili smo se za računalniške monitorje in mikrofone, na glavo smo si nadeli slušalke in uspeli nadaljevati delo. Ni bilo lahko.

I citofoni 2004

Pa se vrnimo nazaj v leta, ko smo tečaj šele dodobra postavili. Od leta 2001 dalje se število tečajnikov ni spustilo pod 18 na šolsko leto. Leta 2003 je nastala nova skupina kitaristov, ki so igrali predvsem instrumentalne priredbe ameriških folk pesmi, in tako se jih je prijelo ime Folk Roots (Jaka Gorjan, Vedran Cvetkovič in Andreas Schmidt). Fantje so med drugim nastopili tudi v Avditoriju ob slovenskem kulturnem prazniku leta 2004. Že leto dni kasneje se je v tečaju kitare oblikoval trio, v katerem so ti fantje prepevali lastne komade, zapustili so Folk Roots komade in si nadeli ime I Citofoni. Jaka, Vedran in Andreas, ki je bil avtor besedil, so tako zaorali ledino in postali prvi avtorski projekt v našem tečaju. Pisalo se je leto 2005.

Folk Roots 2003

Kot zanimivost velja omeniti, da smo v šolskem letu 2007-2008 imeli kar dva zaključna nastopa. Pripravili smo namreč toliko programa, da smo ga morali razdeliti na dva večera. Leta 2009 so se Citofoni že razšli, fantje so odšli na različne strani, v tečaju pa so dobili odlične naslednice. Arianna Protič, Deborah Jankovič in Lara Voler so, podobno kot I Citofoni, pisale svoje pesmi in jih tudi izvajale. Večkrat so nastopile tudi izven Tartinijeve hiše. Še danes se spominjam njihovih pesmi Foglie, Gli occhi …

Lara in Arianna 2009

Leta 2015 smo obeležili 20 let delovanja našega tečaja. Na zaključnem koncertu so se nam pridružili tudi nekateri bivši učenci in večer je bil nadvse lep in poln navdihujoče glasbe. Od leta 2020 organiziramo tudi poletno šolo kitare, ki bi naj bila namenjena tudi za tiste, ki ne obiskujejo tečaja, a do zdaj še nismo uspeli nameniti mesta komu drugemu, komu od zunaj, saj poletno šolo kar sproti napolnijo tečajniki. To je zame lep signal in zadoščenje.
Leta 2022 je v okrilju tečaja kitare za odrasle nastal Tomo’s band. Tudi v tem primeru gre za avtorski band. Kako je band nastal, pa je napisal par vrstic Tomo Dadič, ki je pevec, kitarist in frontmen našega benda. Člani benda smo Tomo Dadič, Zlatko Haskič, Katja Dadič, Tjaša Stanič, dopisni član benda pa je Sašo Fajon.

Tomo je takole napisal:

“V letih, ko pripelješ barko v pristan,” se človeku naj ne bi zgodilo nič kaj posebnega. Meni pa se je zgodil band. Izpolnitev otroških, bolj srednješolskih sanj, da bi s kitaro stal na odru. Življenje je dobilo nek nov smisel. Band je prav tak, kot sem si ga vedno želel. Tak, ki poje in govori o ljudeh in temah, ki so v osnovi vsakdanje, pa za širšo (komercialno) množico popolnoma nezanimive, nekomu morda dolgočasne. Ne igramo zato, da bi zabavali ljudi, a hkrati nam je pomemben vsak posameznik, ki ga pesmi nagovorijo. In na čisto vsakem nastopu (teh je bilo do sedaj že okoli 50) smo med publiko opazili koga, ki je zaplaval z nami po stranskih ulicah Pirana, Izole in Kopra, se v mislih z nami odpeljal s piranskim tramvajem in “zaprl(a) škure”, tako pred večer, ko se “rojeva neverin.” Lepo mi je pluti skupaj s Tjašo, Katjo, Vanjo in seveda z Zlatkom, ki je seveda kriv za (vse) nastanek banda nek večer, v baru ob piranski avtobusni postaji. Večer je bil deževen in jugo je pritiskal na nas s svojo težo, kot zna le on. Razen dremajočega grobarja Vlada ob mizi v kotu ter zdolgočasenega natakarja se je rojeval trojec, ki še ni imel krmarja … Vlado se je v polsnu začel godrnjaje premikati in zavladala je tišina. Do zadnjega avtobusa za Izolo je ostalo le še pet minut. Sledili so “trije objemi” in odhod v deževno noč. “Imamo band,” je vzkliknil Zlatko!  – Tomo Dadič

Tomo’s band je presegel okvire tečaja, posneli smo dve plošči, studijsko in »live«, v zadnjih treh letih smo odigrali več kot štirideset koncertov, a ostajamo hvaležni in ponosni na to, da smo nastali iz tečaja kitare, ki domuje v Skupnosti Italijanov »Giuseppe Tartini« v Piranu.

Tomo’s band 2025

V zadnjih dveh letih pa se dejavnost naše song writing delavnice kar lepo obrestuje. Blaž Lenarčič je tako že napisal in uglasbil dva svoja komada, Brina Klemenčič pa ravno tako, napisala je dva komada, ki ju je že predstavila javnosti. Prvič z Blažem na našem zimskem nastopu, drugič pa na zaključnem, kjer sta z njo zaigrali in zapeli tudi Kaja Šimičič in Katarina Baša. Nastopile so tudi na večeru muzofilije, kjer je tokrat v organizaciji CI koncertiral Tomo’s band, Brina, Kaja in Katarina pa so bile odlične gostje, pravzaprav predskupina. Lepo bi bilo, če bi dekleta sodelovala še naprej …

Čeprav se veliko ukvarjamo z avtorsko glasbo, s pisanjem komadov, nastopanjem in skupinskim igranjem, je še vedno največji poudarek pri našem delu formacija dobrega ljubiteljskega kitarista. O svojih pogledih na pouk glasbe in kitare, o ljubezni do glasbe, ki jo je potrebno privzgojiti, pa o pomenu glasbe sem že veliko napisal tudi v tem časopisu. Zato bom tokrat za konec objavil nekaj misli tečajnikov in tečajnic.

»Če bi izbirala, kaj je bila najboljša odločitev v teh nekaj letih, bi prav z lahkoto rekla, da igranje kitare pri Vanji. Neizmerno hvaležna za vsako uro, tudi tisto, ko se komaj privlečem od doma do Pirana. Z ure kitare  greš vedno z mirnim  korakom in nasmehom na obrazu, to pa je nekaj najbolj pomembnega v tem norem svetu.« – Brina Klemenčič

»Na tečaj akustične kitare k Vanji hodim že nekaj let in vedno z ure odidem boljša kot sem nanjo prišla. Ure kitare se vedno veselim, tudi ko imam slab dan, je to svetla točka v tednu – zato bom tečaj nadaljevala z enakim oziroma še večjim veseljem, dokler Vanja ne bo “zrel” za upokojitev. Po eni strani mu želim, da bo zasluženo zaključil, ko bo za to čas, a po drugi se ne bi čisto nič branila, če bi še za nekaj časa podaljšal druženje z nami.« – Tjaša Stanič

»Kot otrok sem več let obiskovala tečaj kitare, ki mi je pomagal razviti ljubezen do glasbe in ustvarjalnega izražanja. Letos, po desetih letih premora, sem se odločila vrniti – in z vsakim obiskom znova spoznavam, koliko mi ta tečaj pomeni. Ni le učenje tehnik, akordov in skladb, ampak tudi prostor, kjer se umirim in za trenutek odložim vsakdan. Tečaj kitare je zame postal svojevrstna terapija – nekaj, kar mi pomaga sprostiti misli, uravnotežiti čustva in najti notranji mir. S pomočjo tečaja ne rastem le kot glasbenica, ampak tudi kot človek.« – Kaja Šimičič

Nastop CI junij 2025

»Tekom življenja srečamo veliko ljudi. Večina jih ostane v naših spominih, le redki pa postanejo del nas. Vanja je eden izmed teh, ki je postal del mene. Njegove »super moči« – empatija, pozornost in to, da nad učencem nikoli ne obupa – mu omogočajo, da vedno najde nekaj pozitivnega in na tem (z)gradi učenčevo samozavest, kar je ključno pri igranju inštrumenta. Skozi ure skupnega preigravanja, učenja in seveda modrovanja o življenju, vesolju in sploh vsem (brez tega pri njem preprosto ne gre ), ne oblikuje le mojega glasbenega znanja, temveč tudi pogled na čisto vsakdanje stvari, s čimer presega stene glasbene učilnice.”- Blaž Lenarčič

Nekaj statistike. Tečaj klasične & folk kitare v CI Piran je v tridesetih letih delovanja obiskovalo 135 tečajnikov in tečajnic, od tega 110 učencev in dijakov in 25 odraslih. Ta številka bi bila še malo večja, a upošteval sem le tiste učence, ki so bili v tečaju vsaj eno celo šolsko leto. Sedem učencev je obiskovalo tečaj več kot 10 let, 33 učencev pa od 5 do 10 let.

Za konec pa še misel, ki jo je ob dvajseti obletnici tečaja zapisal Marjan Ignjatovič, moj nekdanji učenec (prva generacija), ki je tudi nastopil ob tridesetletnici tečaja, zdaj pa je očka moje učenke in učenca …
»La vita sono accordi. Vanja mi ha insegnato che la vita e qualcosa di piu che i soliti tre accordi che si usano nella vita di tutti i giorni. Grazie.«

Ciurma, lepe počitnice vsem! Se vidimo septembra … Vaš Capitan Uncino

Besedilo: Vanja Pegan