Prizori s starodavnih razglednic so v soboto oživeli Sečoveljske soline in jim nadeli pridih preteklosti. Prizori, ki so v ospredje postavili solinarje, soline, veščine in procese, povezane s pridelavo dragocenega belega zlata.

Na živečem delu Lere, na osrednji točki čarobnosti te starodavne in zgodovinsko bogate dediščine, so v sklopu Solinarskega praznika ob godu sv. Jerneja obudili stoletja staro tradicijo pridobivanja soli.

Prireditev, ki ga je organiziral Avditorij Portorož v sodelovanju s turističnimi ustanovami in lokalnimi društvi, je obudila spomine na konec sezone in zaključek žetve soli.

Kolesarski izleti, pohodi in ekološke delavnice, osredotočene na preteklost in sedanjost, so potekale med stojnicami in različnimi izobraževalnimi dejavnostmi, potopljenimi v habitat, ki zaznamuje Sečo. V Pomorskem muzeju “Sergej Mašera” so pripravili predavanje o spreminjajoči se “podobi” solin v 20. stoletju, medtem ko se je podjetje “Soline” odločilo za neposreden pristop k preizkušanju uporabe orodij v bazenih in k sodelovanju pritegnilo celo podžupana italijanske narodne skupnosti, Christiana Polettija, ki se je izkazal s predanim in energičnim grabljenjem soli.

Zvezde praznika so bili člani Skupnosti Italijanov »Giuseppe Tartini«, ki so skupaj s predsednico Fulvio Zudič nazorno predstavili, kako so bile videti soline nekoč. Ob pogledu na člane etnografske skupine Solinarska družina, skupine Voga Veneta Piran in druge sodelujoče, odete v tipična solinarska oblačila, kako postavajo ob ognjiščih solinarskih hišic in kavedinih, si tega ni bilo težko predstavljati.

V sklopu Solinarske kulinarike je italijanska skupnost pripravila »solinarsko marendo«, ki so jo obiskovalci v trenutku pograbili. To je bil četrti dogodek projekta, posvečenega tradicionalnim jedem, kot so vrtni pridelki, polenta in enolončnica, sardele in sardine na šavor ter kruh in čebula.

Skromni obroki so spominjali na to, kako so si nekoč solinarji nosili že pripravljene malice od doma ali pa so jim jih prinesli njihovi otroci. Nekateri “v cialdini” (v jedilni posodi s priborom), drugi v “canovasi” (kuhinjski krpi).

Ob podpori lokalne Samoupravne skupnosti italijanske narodnosti so obiskovalcem predstavili tudi dejavnosti skupin italijanske skupnosti, življenje in delo v solinah med kavedini in kupčki soli.

Po napornem poletju, ki so ga nekdaj preživeli v več kot 400 solinarskih hišicah v Sečoveljskih solinah, je sveti Jernej za vse te ljudi v dvojni vlogi – solinarja in kmeta – pomenil povratek na celino.

Sezona, ki se je začela ob sv. Juriju spomladi, se je 23. avgusta zaključila s simbolično uprizoritvijo “družinske selitve”, z otroki in vsem imetjem vred, ki je zaradi praktičnosti potekala po kanalih. Muzej solinarstva na Fontaniggiah, poln spominov na to plemenito umetnost, je skupaj z etnološko skupino Solinarska družina ponazoril pot po plovnem kanalu Grande z barkami skupine Voga Veneta. Na krov so s seboj prinesli tudi stoletja stare spominke nonotov, starodavno orodje in pripomočke, vzmetnice in pohištvo – tako kot včasih. Piko na i čarobnemu vzdušju so postavile članice skupnosti Giuseppe Tartini, ki so pripravile kroštole in vrečke soli za srečo.

Dogajanje sta s petjem in plesom popestrila Portoroški zbor in folklorno društvo Val. Na stojnicah Solinarskega praznika so ponujali izdelke iz soli, spominke, publikacije, degustacije, lesene taperine in solinarske slamnike v poklon Piranu, zgrajenemu na soli.

Po zaslugi te čiste surovine, pridobljene s starodavnimi ročnimi tehnikami, ki je tisočletja oblikovala gospodarstvo, prostor in ljudi, je ob solinarskem prazniku pred očmi obiskovalcev v vsem svojem sijaju vzniknila celotna zapuščina spominov, ki slavijo solne kristale in ljudi.

Med množico smo lahko opazili tudi skoraj izginule varuhe izčrpavajoče obrti, ki so pomagali ohranjati tradicijo, obujeno skozi delovanje Solinarske družine. Piranske soline, kjer se živahno prepletata preteklost in sedanjost, so bile in so še vedno dragocen vir belega zlata Severnega Jadrana, ponosa in simbola tesne povezanosti z Benetkami in pomorsko republiko Serenissimo.

Besedilo in foto: Elena Bubola