Dvojni poklon Tartiniju: »bruseljska« razstava in koncert Ogenj, domišljija, prvinskost in mojstrstvo
Vabljeni na dogodka tega tedna
07/03/2023
Foto: »TOMOS – POPOTOVANJE DO PIRANSKEGA SVETILNIKA«
07/06/2023
Učitelj narodov se je po dolgem popotovanju vrnil domov. Po obisku v Bruslju, kjer so se o njegovem pomenu, bodisi kot povezovalcu učencev z vseh koncev starega kontinenta bodisi kot nosilcu naziva prva violina Evrope, lahko seznanili lani, ter nato v slovenskem parlamentu, se je ponovno udobno namestil dve nadstropji nad sobo, v kateri se je rodil, v toplini domače hiše v Piranu. Tam bo do konca avgusta sprejemal vse, ki ga bodo želeli spoznati, nadgraditi svoje znanje o njem ali si samo ogledati sadove sodelovanja med raziskovalci njegovega življenja in dela z obeh strani meje.
Prvi obiskovalci so se k Učitelju narodov napotili v soboto, 1. julija 2023, ko so razstavo, ki so jo postavili trije profesorji, Sergio Durante, ki Tartinija proučuje na univerzi v Padovi, mestu, kjer je veliki skladatelj pustil največ svojih odtisov, in slovenska muzikolog Nejc Sukljan s Filozofske fakultete ter Boštjan Udovič s Fakultete za družbene vede, slavnostno odprli.
Tako sedanja predsednica Skupnosti Italijanov Piran, Fulvia Zudič, kot njena predhodnica Manuela Rojec, ki je odprtju razstave prisostvovala kot podžupanja, sta se zahvalili prejšnji piranski občinski upravi za podporo, ki jim je omogočila izvedbo odmevnih projektov, kot so Kulturni turizem v znamenju Giuseppeja Tartinija, Tartini250 in Tartini330, ter sedanji, ki jim je pomagala, da lahko nadaljujejo s promocijo tega lika s projektom Tartini 2023.
»Hvala vsem, po zaslugi katerih nam je v teh letih Giuseppe Tartini prirasel k srcu. Tudi mi … oziroma vsaj zame velja, da sem pred predsedovanjem italijanski skupnosti … Ja, vedela sem, kdo je, potem pa sem ga na tej poti tudi vzljubila,« je dejala podžupanja.
Nejc Sukljan, ki je zastopal avtorje postavitve razstave, je najprej izpostavil zadnje pridobitve na področju novih spoznanj o najslavnejšem Pirančanu, s katerimi se tudi vedenje o njem dopolnjuje in nadgrajuje. Naše poznavanje življenja in dela te zgodovinske osebnosti namreč ni ravno hvale vredno.
Tako je nekaj let nazaj izšla zbirka Tartinijevih pisem, ki priča o tem, da si je maestro dopisoval z mnogimi uglednimi učenjaki takratnega časa, tik pred zdajci pa so pri založbi Peter Lang izšle tri knjige z dognanji, ki so bila predstavljena na treh simpozijih, organiziranih ob obeležitvi Tartinijeve obletnice, v letih 2019 in 2020.
Sama razstava je bila pripravljena prav za predstavitev v evropskem parlamentu v Bruslju.
»Njen cilj je bil, da na čim bolj preprost način predstavi različna področja Tartinijevega življenja in delovanja. Namenjena je torej širši, laični publiki,« je dejal prof. Sukljan.
Dvajset panojev je razdeljenih na tematske sklope, prvi nam predstavi skladateljevo življenje od začetka, v Piranu, do prihoda v Padovo, s kratko nekajletno epizodo v Pragi, sledijo pa posamezna področja njegovega zanimanja.
»Najprej glasba in skladateljsko delovanje, potem znamenita Šola narodov, njegovo ukvarjanje z glasbeno znanostjo, povezave z istrsko ljudsko glasbo, en pano pa je namenjen percepciji Tartinija v drugih umetnostih in popularni kulturi, seveda postavljeni v okvir evropskega povezovanja, kar smo z razstavo tudi poskušali prikazati,« je o zasnovi razstave dejal muzikolog.
Sukljan je posebej opozoril na karikaturo, delo anonimnega avtorja, ki šaljivo prikazuje nekakšen glasbeni Parnas 18. stoletja. Georgu Friedrichu Haendlu kot avtorju dela Mesija pripada osrednji prostor, ob njem pa je Johann Sebastian Bach, ki je bil v svojem času bolj cenjen kot organist, šele kasneje kot skladatelj. Za njim sta glavna predstavnika dveh najbolj priljubljenih inštrumentov tistega časa – flavtist Johann Joachim Quantz in “prva violina Evrope” Giuseppe Tartini. Za njimi sta operna pevca, Niccolò Jomelli in Christoph Willibald Gluck, ki sta prikazana kot mladeniča, morda zato, ker predstavljata mlajšo generacijo glasbenikov. Čas nastanka dela je negotov, vsekakor pa je bilo ustvarjeno po prvi izvedbi dela Mesija leta 1743 in pred Bachovo smrtjo leta 1750, priča pa o tem, da je bil Tartini ena od osrednjih glasbenih osebnosti 18. stoletja.
Ker o veličini Giuseppeja Tartinija najbolj priča njegova glasba, so na zadnjem panoju v duhu sodobnega časa na voljo QR kode, s katerimi je mogoče prisluhniti tudi njegovim delom.
Po odprtju razstave se je spoznavanje s Tartinijevo dediščino nadaljevalo v cerkvi sv. Frančiška, s koncertom Giuseppe Tartini: ogenj, domišljija, prvinskost in mojstrstvo, na katerem so nastopili Federico Guglielmo na violini, Domen Marinčič na violončelu in Tomaž Sevšek na čembalu ter v različnih zasedbah – kot trio, duo in solistično – predstavili Tartinijeve skladbe iz zbirk Piccole sonate, Ledenburg v Osnabrücku, Arte dell’arco in še nekaj drugih sonat in koncertov.
Naše vedenje o Tartiniju je polno lukenj, njegova zgodba pa ponuja toliko zanimivih in skrivnostnih trenutkov, da si je vredno vzeti čas zanjo, ob tem pa se prepustiti glasbi, ki je ljudi združevala že v daljni preteklosti. Zakaj nas ne bi tudi danes.
Besedilo in foto: Nataša Fajon
