Foto: KDO NADZIRA OBNOVO GROBOV
Tartinijeva hiša, četrtek, 30. maja 2024, PIRANSKO ZGODOVINSKO POKOPALIŠČE KDO NADZIRA OBNOVO GROBOV – Okrogla miza, na kateri je sodelovala Lidija Pliberšek, predsednica ASCE, pripravilo pa jo je Javno podjetje Okolje Piran v sodelovanju s Samoupravno skupnostjo italijanske narodnosti Piran in Skupnostjo Italijanov “Giuseppe Tartini” Piran.
Pozdravne nagovore so imeli: Fulvia Zudič, predsednica SI Giuseppe Tartini, Christian Poletti, podžupan Občine Piran, Giovanni Coviello, generalni konzul Italije v Kopru, in Andrea Bartole, predsednik SSIN Piran.
Nedovoljene posege na zaščitenih grobovih je treba preprečiti
Zakaj pokopališče potrebuje zaščito? Čigavo zaščito? Zaščito pred kom ali čim? Kakšna naj bi bila ta zaščita? Kaj se sploh dogaja na pokopališčih, da raziskovalce, opazovalce, varuhe dediščine, pa tudi čisto preproste ljudi, ki jim ni vseeno za njihov kraj, spodbudi k ukrepanju? Na ta in podobna vprašanja so se odločili najti odgovore v Samoupravni skupnosti italijanske narodnosti Piran, ki je v sklopu Dnevov dediščine evropskih pokopališč, odvijajočih se pod okriljem združenja ASCE (Združenja pomembnih evropskih pokopališč) pripravila okroglo mizo z odmevnim naslovom »Kdo nadzira obnovo grobov«.
Govorci so predstavili problematiko pokopališč z različnih zornih kotov. Uvodoma je Kristjan Knez, zgodovinar, orisal zgodovino domačega, piranskega pokopališča, Mateja Kavčič, arhitektka in restavratorka kulturne dediščine, je spregovorila o vrednotah in izhodiščih za ohranjanje dediščine pokopališč, Mateja Hafner Dolenc, generalna sekretarka Združenja zgodovinskih mest, je dediščino pokopališč vključila v turistično ponudbo, častna gostja okrogle mize, predsednica Združenja pomembnih evropskih pokopališč, Lidija Pliberšek, pa je natančno orisala dosedanje delo te organizacije in pohvalila prizadevanja domače italijanske skupnosti, da zgodovinsko pomembne dele svojega pokopališča ohranijo v izvorni podobi.
V srž problema sta najbolj prodrla prispevka Nadie Zigante iz Samoupravne italijanske skupnosti in Aljoše Pucerja ter Sandre Martinčič Loboda, ki sta zastopala upravljavca piranskega pokopališča, Okolje Piran. Prva je pozvala k razmisleku in zastavila nekaj zelo konkretnih vprašanj, kolega iz javnega podjetja pa sta nanje odgovorila. Vsaj poskušala sta. Predstavila sta namreč naloge, ki jih Okolju kot upravljavcu pokopališča določa zakonodaja – zaščita kulturne dediščine -, ter se dotaknila vprašanja, kako lahko kot tak prispeva k spoštovanju varstvenega režima.
Nadia Zigante je bila med tistimi, ki so z vztrajnostjo in argumenti dosegli, da je piranska občina sprejela odlok, s katerim se je mestno pokopališče končno priključilo dediščini, ki jo je treba varovati in ohranjati v svoji prvotni podobi. Do leta 2018 so se namreč na pokopališču dogajale številne nepravilnosti.
»Opozorili smo na brezbrižnost ali morda nemoč odgovornih do nenehnega in neustavljivega brisanja, nadomeščanja kakovostnih arhitekturnih elementov ter odstranjevanja grobov iz preteklosti. Bili smo priče hitrega in progresivnega uničevanja nagrobnih kamnov, ki so predstavljali najbolj intimno, čustveno in ljudsko izraznost pokopališča,« je poudarila Zigante.
Po besedah Aljoše Pucerja, ki je na Okolju zadolžen za pokopališče, so stare grobove in grobnice začeli ponovno oddajati v najem zaradi prostorske stiske. Ta je svoje zobe pokazala po zamenjavi večinskega prebivalstva, ki je s seboj prineslo kulturo čaščenja grobov. Pred tem so vsak grob na pokopališču po desetih letih prekopali in posmrtne ostanke prestavili v skupno kostnico, kar je zadostovalo, da nikoli ni zmanjkalo prostora.
»Prostorska stiska je botrovala temu, da so začeli stare grobe ponovno oddajati, to so bile predvsem družinske grobnice ljudi, ki so nekoč tu živeli, ki so odšli, ki morda niso več plačevali letnega prispevka … In ker stari odlok ni določal njihove zaščite, kot bi to moral, se je z grobovi delalo, kot se je,« je pojasnil Pucer.
Kot je povedala Sandra Martinčič Loboda, odlok iz leta 2018 zelo podrobno določa, kaj se sme in česa ne sme početi na pokopališkem območju. Pokopališče je zaščiteno na več ravneh. Najprej kot celota, posebej so zaščiteni pokopališki objekti, kot so mrliška vežica, cerkev sv. Mohorja in Fortunata ter kostnica, ki je ena redkih na širšem območju in zato posebnost Pirana, zaščitene pa so tudi vse poti in seveda grobovi.
Po Pucerjevih besedah je bilo prav za slednje najtežje določiti varstvene režime. Ob nepogrešljivi pomoči takratnega Zavoda za spomeniško varstvo oziroma konservatork Danijele Milotti Bertoni in Mojce Marjane Kovač so naposled razdelili grobove v tri različne režime.
Prvi varstveni režim velja za vse grobnice in nagrobne spomenike, ki so vse do danes ostali neokrnjeni. Zaščiteni so v celoti, vključno z vsemi nagrobnimi elementi, kot so kamniti stebrički, fotografije, kovinske ograje in verige. Novi najemnik lahko postavi novo, manjšo ploščo z napisom, ki ne sme segati v prostor spomenika. V drugi varstveni režim sodijo tisti grobovi, pri katerih je bil kakšen element že posodobljen ali so mu kaj dodali. V takem primeru so zaščiteni samo stari elementi, posodobljene pa se lahko zamenja. V zadnji, tretji režim pa so vključeni tisti grobovi, pri katerih se je ohranilo vsaj še nekaj izvirnega, veliko pa je bilo že spremenjenega. Ti nagrobniki nimajo več kakšne posebne vrednosti, zato jih lahko novi najemnik zamenja ali zaprosi, da jih preselijo v lapidarij, ki je temu namenjen.
Nadia Zigante je v svojem govoru poudarila, da so ponosni na sprejetje odloka, a da se ta, žal, ne izvaja.
»Priča smo pomanjkanju rednega nadzora s strani pristojnih organov. Ko je grob oddan in koncesionar dobi dovoljenje za obnovo, bi bilo treba spremljati izvedbo del. Ni dovolj le dovoljenje. V praksi se dogajajo radikalne in nepopravljive spremembe,« je bila ostra.
V odloku je navedeno, da je med drugim prepovedano poškodovati grobove, odtujiti pokopališke predmete, nedovoljeno pa je tudi poseganje v grobni prostor, ki je v nasprotju z določili odloka in drugimi predpisi, ki se nanašajo na nagrobnike in spomenike.
»V njem so določene tudi sankcije za kršitve, kazen znaša 200 evrov. Mogoče bi bilo dobro znesek zvišati, mu dodati kakšno ničlo. Osnova za kaznovanje torej obstaja, a mi nismo strokovnjaki, da bi lahko ocenili, kaj kdo počne narobe,« je Pucer poskušal pojasniti, s kakšnimi težavami se soočajo pri nadziranju posegov na pokopališču.
Po njegovih besedah vsakogar, ki najame tovrsten grob, podučijo, kaj ta zahteva, ga seznanijo z varstvenim režimom in pojasnijo, katere posege mu dopušča. Nato mora pred začetkom del pridobiti soglasje tako Zavoda za varstvo dediščine kot Okolja.
»Dokler je bila enota zavoda v Piranu, sta Danijela in Jure, ki sta imela izjemen čut za tovrstne težave, obiskovala pokopališče in si ogledala posege v grobove. Zdaj, ko je zavod v Kopru, je vse, kar naredijo, to, da dajo soglasje, in tu se njihovo delo konča,« je bil kritičen Pucer.
A ob zadnjem obisku so se po zagotovilih obeh predstavnikov Okolja dogovorili, da bodo v prihodnje poskrbeli za nadzor nad tem, kaj se počne z zaščitenimi grobovi. Z Okolja jih bodo poklicali, sami pa so se zavezali, da bodo opravljali nadzor.
Prizadevanja italijanske skupnosti so torej pognala korenine. In prav je tako. Pokopališče je namreč prostor, na katerem je zapisana zgodovina Pirana, kot je dejala Nadia Zigante.
In dodala: »Ne izbrišimo je!«
Besedilo: Nataša Fajon
Foto: Omar Palakovič
Foto: Nataša Fajon
