Takoj po vojni (1946) so v Piranu ustanovili Italijansko kulturno društvo (Circolo italiano di cultura), ki so mu ljudje rekli preprosto ‘circolo’ in ki se je kasneje preimenovalo v Skupnost Italijanov. Cilj društva je bil in je še vedno – skupaj z drugimi društvi in ustanovami vzdolž Istre in na Reki – ohranjanje italijanskega jezika in kulture ter skrb za kulturne in družbene potrebe pripadnikov italijanske narodnosti vzdolž vzhodnega Jadrana.

Potem ko je veliko predvsem italijanskega prebivalstva zapustilo naše območje in je to ostalo skorajda prazno, je CIC predstavljal nekakšno kontinuiteto italijanske prisotnosti v Piranu, saj je skrbel za različne pobude tako za ohranjanje kot tudi širjenje kulturno-zgodovinske dediščine in jezikovne komponente avtohtonega prebivalstva, ki se je v petdesetih letih 20. stoletja iz večine spremenilo v manjšino.

Na samem začetku so ustanovili ljubiteljsko gledališko skupino, s katero so se udeležili številnih festivalov, ki so jih pripravljali na istrskem območju (od Kopra do Buj). V tistem času so ljubiteljska gledališča močno vplivala na ohranjanje italijanske identitete, z njihovo pomočjo se je ta tudi širila med ljudmi, ki so se naselili na po eksodusu opustošenih območjih, zato veljajo za prave ‘prenašalce’ Dantejeve kulture in jezika.

V letih, ki so sledila, je italijanskim učiteljem (osnovnih in srednjih šol ter gimnazije) in domačim kulturnikom uspelo vzpostaviti trdno sodelovanje med šolskimi ustanovami in ‘circolom’, ki je postal stičišče mladih: v njegovih prostorih so potekale najrazličnejše dejavnosti, medtem ko so enega izmed prostorov v Tartinijevi hiši (rojstna hiša znamenitega piranskega violinista, kjer ima italijanska skupnost svoj sedež) namenili gledališkim predstavam ter kulturnim in družabnim dogodkom, ki so jih pripravljali mladostniki.

Društvo je delovalo neprekinjeno ves čas mračnega obdobja socialrealizma, konec 80. let prejšnjega stoletja pa je z gibanjem Gruppo 88 celo sodelovalo pri t.i. slovenski pomladi, ki je povzročila razpad totalitarnega režima in leta 91 privedla do vzpostavitve demokratične ureditve v državi Sloveniji.

Od takrat pa vse do danes je italijanska skupnost, kot temeljni kamen obsežne prenove italijanske unije in reprezentativna institucija Italijanov v državah, nastalih z razpadom nekdanje Jugoslavije, nadaljevala s poslanstvom zaščite posebnih pravic avtohtonega prebivalstva italijanske narodnosti (dvojezičnost, italijanska mreža šol, skupne ustanove, kot so RTV Koper, Zgodovinsko raziskovalne središče Rovinj, Italijanska drama na Reki in Pedagoška akademija v Pulju) in zgledno skrbela za predstavljanje italijanske kulture in jezika.