Zadnji dve leti je naš vsakdan močno zaznamovan z epidemijo, ki je zajela ves svet in ki pogosto namesto nas odloča o naših aktivnostih. Zaradi nje smo primorani izpolnjevati nekatere pogoje, ki marsikomu povzročajo kopico preglavic. A epidemije niso nekaj novega. So zveste spremljevalke človeštva že od nekdaj in vedno so tako ali drugače, v manjšem ali večjem obsegu spreminjale podobo sveta. Posledice so bile večinoma negativne, a rek ‘v vsaki slabi stvari je nekaj dobrega’ ni nastal kar tako. Tudi epidemije so namreč zaslužne za kakšno spremembo življenja na bolje. Da, celo ena izmed najhujših, najbolj smrtonosnih zgodovinskih epidemij je tlakovala pot dobrini, ki jo imamo danes za samoumevno. Med najhujšo epidemijo kuge je namreč v Benetkah zrasla prva javna bolnišnica, kjer niso sprejemali le peščice privilegiranih, temveč vse. Vse, ki so do Benetk prispeli oboleli. In vsi so bili deležni enake oskrbe.

Za vse morebitne dvomljivce ali pa tudi tiste, ki bi pač radi na lastne oči videli dokaze, v beneškem arhivu hranijo dokumente, v katerih je zapisano, da so tamkajšnji lazaret ustanovili 28. avgusta 1423. No, tistim, ki so se v četrtek, 21. oktobra 2021, udeležili predavanja v Tartinijevi hiši v Piranu, je bila pot do Benetk prihranjena, saj so po dobri uri o tamkajšnjem lazaretu vedeli vse. Njegovo zanimivo zgodbo je predstavila izredna profesorica italijanskega jezikoslovja na Univerzi za tujce v Peruggi Francesca Malagnini, njen obisk pa sodi v sklop 21. tedna italijanskega jezika v svetu.

Kot je dejala, je lazaret ena izmed mnogih besed, ki jih je Italija izvozila v svet. Ob svojem nastanku je označevala bolnišnico za bolnike s kugo, kasneje pa se je njena uporaba razširila in ponekod še danes pomeni preprosto bolnišnico, medtem ko je v italijansko govorečih območjih ohranila prvotni pomen in označuje bolnišnico za nalezljive bolezni.

Kuga je postala stalnica v svetu že leta 1000, preden so jo uspeli zajeziti in nato uspešno ozdraviti, pa so minila tisočletja. Po besedah profesorice Malagnini se je dokončno predala šele med letoma 1600 in 1700. Na najbolj uničujoč pohod, ki ga je ovekovečil celo Bocaccio v uvodu svojega Dekamerona, se je podala leta 1348 in se v pičlih 38 letih razširila po celotnem ozemlju italijanskega polotoka. Podobno je bilo povsod po svetu. Prestrašeni ljudje so se posluževali najrazličnejših čudežnih napitkov, mnogi so se zatekli k veri in mesto so preplavile številne procesije. A ravno te so kugi zagotovile popolno zasedbo enega največjih in najbogatejših italijanskih mest.

Da bi rešil, kar se rešiti da, je takratni beneški dož Francesco Foscari ukazal zapreti meje, saj je v tamkajšnje pristanišče dnevno zaplulo ogromno ladij, ki so iz svete dežele prinašale najrazličnejše blago. Popoln mrk gospodarstva, ki je za Benetke pomenil uvod v propad, in družinska tragedija, v kateri je zaradi kuge izgubil štiri od enajstih sinov, je botrovala eni izmed najbolj humanih odločitev, na katero so, kot je dejala profesorica, prav tako Benečanka, še danes izredno ponosni.

Na južnem otoku svete Marije iz Nazareta, ki se je nahajal v bližini pristanišča, je dal ustanoviti prvo javno bolnišnico in tako menihom in drugim verskim uslužbencem vzel primat nad zdravljenjem. Javna bolnišnica je nudila prostor prav vsem, ne samo bogatim ali Benečanom, temveč vsem.

»In vsi so morali biti deležni enake oskrbe. Vsi so morali jesti, spati, biti umiti in zdravljeni. Vrhunski sistem torej, edinstven,« je ponosno dejala profesorica.

Kot vsi vemo, je kuga za seboj bolj poredko pustila kakšnega preživelega, zato je otok vsem prišlekom ponujal predvsem varnost, pozornost, ki si jo bolnik zasluži, in ne nazadnje prostor, kjer so lahko v miru umrli. Prihranjena jim je bila smrt v kakšni temni, umazani ulici, vsem na očem.

Še ena posebnost je krasila bolnišnico in njeno domovanje na ’starem lazaretu’. Sredstva za njeno delovanje je namreč zagotavljal mestni proračun iz solnega fonda. In ta niso bila zanemarljiva. Popolna oskrba bolnikov je namreč zahtevala ljudi različnih poklicnih profilov, od zdravnikov, kuharjev, paznikov, notarjev, popisovalcev blaga in še bi lahko naštevali, ki so bili na otoku nastanjeni tudi po več let. Otok je torej bil prava samostojna enota, ki je temeljila na samooskrbi.

Francesca Malagnini je svoje zanimivo predavanje zaključila s predstavitvijo še enega otoka, na katerem so leta 1468 začeli sprejemati ozdravljene ljudi, ki so morali prestati karanteno, v posebnih prostorih pa so hranili njihovo blago, ki so ga dvakrat na dan prezračevali in dezinficirali. Trajanje karantene je bilo odvisno od razsežnosti okužb, ko so te strmo naraščale, je trajala vsaj 40, med padci pa 15 ali 20 dni. Po končani karanteni so ozdravljeni pacienti dobili certifikat, v katerem je pisalo, da so preboleli kugo, in šele z njim v roki so lahko zapustili ’novi lazaret’ in se napotili v Benetke.

Otok, ki je nekdaj gostil paciente s kugo, je danes prizorišče številnih izkopavanj, ki raziskovalce vedno znova osupnejo z novimi odkritji. Profesorica je namreč zagotovila, da se s svojimi kolegi nenehno trudi, da bi ohranili ta tihi pričevalec o humanosti, zrasli na pogorišču, ki ga je za seboj pustila kuga.

Besedilo in foto: Nataša Fajon

• 

• 

• 

• 

• 

•