Letošnji rojstni dan najbolj znanega Pirančana Giuseppeja Tartinija, ki ga obeležujemo 8. aprila, je bil znova poseben in pomemben, saj so ga v Piranu proslavili tako, da so glas o svojem someščanu s pomočjo televizijskih kamer ponesli v vse slovenske domove, vrhunec praznovanja pa je bil večerni koncert Beneškega baročnega orkestra, ob katerem se je piranski publiki predstavila tudi francoska virtuozinja armenskih korenin Chouchane Siranossian.

Ob 330. obletnici Tartinijevega rojstva, zaradi katere je slovenska vlada leto 2022 razglasila za Tartinijevo leto, so se v Pomorskem muzeju Sergej Mašera odločili za neobičajno publikacijo, s katero v javnost pošiljajo pomemben historični dokument, ki ga hranijo v mestnem arhivu in ki je po besedah kustosinje Duške Žitko enako, če ne še bolj pomemben kot njegova violina. Gre za avtoriziran prepis pisma, ki ga je Giuseppe Tartini, takrat že v poznih letih, napisal svoji učenki, komaj štirinajstletni Maddaleni Lauri Lombardini.

Tartinijeva zbirka pisem, ki velja, kot je poudarila Žitko, za eno največjih korespondenc glasbenikov 18. stoletja, je sicer v kar dveh delih izšla že v projektu pred dvema letoma, s katerim so obeležili 250. obletnico njegove smrti, a so želeli z novo publikacijo še posebej izpostaviti pismo, ki ga poznajo po vsem svetu, ter pismo, s katerim dobimo vpogled v Tartinijev način poučevanja.

O njegovem pomenu priča tudi dejstvo, da so ga prvič objavili že v letu violinistove smrti v beneški reviji L’Europa letteraria, da je bilo že leto kasneje prevedeno v angleščino, leta 1773 v francoščino in leta 1784 v nemščino. V 20. stoletju je pismo pritegnilo tudi profesorja in violinista v naši soseščini, Slobodana Žmikiča, in leta 1996 je izšlo še v hrvaščini.

‘Ko sem se začela ukvarjati s Tartinijevo dediščino, sem ugotovila, da čeprav ves svet pozna prevode našega piranskega pisma, ga mi še nimamo, zato smo se odločili, da ga izdamo,’ je dejala Duška Žitko.

Slovenski prevod je nastal izpod prstov priznanega prevajalca Ravela Kodriča, bratranca Črtomirja Šiškoviča, ki se prav tako že leta posveča promociji Tartinijeve glasbe, in je po besedah kustosinje v celoti posvečeno didaktični lekciji maestrovi učenki.

Tartini je svojo šolo odprl v Padovi in v njej poučeval vse do pozne starosti. Po besedah padovanskega muzikologa Sergia Duranteja je v času štiridesetih let pod svoje okrilje vzel na desetine učencev – po njegovem izračunu približno 150 – mnogi med njimi so postali znani violinisti in/ali skladatelji. Kot pričajo nekatera ohranjena pisma, so učenci večinoma prišli na priporočilo italijanskih in tujih aristokratov, bolj poredko je kdo prišel na lastno pobudo. Tartinijev odnos s študenti, kot je zapisal Durante v svoji knjigi, je pogosto prerasel v prijateljstvo ali očetovsko zaščito, kar je mogoče razbrati tudi iz biografije enega najbolj znanih učencev priljubljenega učitelja, Johanna Gottlieba Naumanna, ki je po študiju v Padovi začel uspešno kariero kot operni pevec. V ohranjenih pismih je veliko takih, v katerih si dopisuje z učenci in tako ves čas skrbi zanje.

Piransko pismo je bilo prvo, ki ga je poslal nadebudni učenki, ki se je z violino ukvarjala od svojega osmega leta in pri štirinajstih že kazala velik talent. Sicer iz bogate družine, je Maddalena Laura Lombardini osirotela in pristala v beneškem samostanu, zato jo je Tartini poučeval na daljavo.

Da bi si lažje predstavljali, kaj je štirinajstletnici napisal gospod v poznih letih, torej na vrhuncu svojih spoznanj o svetu in predvsem igranju violine, je Duška Žitko na predstavitvi publikacije Giuseppe Tartini & Maddalena Laura Lombardini, Pismo/La lettera/The Letter/La lettre/Der Brief v Tartinijevi hiši pismo prebrala, profesor in violinist Zdravko Pleše pa je napotke predstavil praktično, na violini. Kot je dejal, je Tartini svoji učenki podal čisto osnovne napotke o igranju violine.

‘Tu ni nagrajevanja tehnike, z dopolnitvami, ki jih je imel v svoji glavi, od trilčka do pasaž, do različnih okraskov, kar je zelo značilno zanj, za razliko od nekaterih njegovih sodobnikov. To je čista osnova, kako se približat igranju violine, kako sploh začeti,’ je dejal.

Pismo, ki je podnaslovljeno kot lekcija rokovanja z lokom, je nastalo v Padovi, 5. marca 1760, in je prvo v sklopu njunega dopisovanja, a edino ohranjeno. Na predstavitvi publikacije, ki je izšla v kar šestih jezikih, je Duška Žitko spregovorila tudi o Maddaleni Lauri Lombardini, ki je kasneje le prišla do svojega učitelja in svoje igranje nadgrajevala v Padovi, nato pa se poročila z violinistom Ludovicom Sirmenom, a sama kljub skupnim nastopom požela veliko več uspeha.

Kot je dejal Kristjan Knez iz Skupnosti Italijanov Piran, ki je gostilo predstavitev pomembne publikacije, bo z njo pismo preseglo strokovne kroge in doseglo vse, ki se želijo podrobneje spoznati s Tartinijem kot učiteljem.

Besedilo in foto: Nataša Fajon