Ob obletnici odprtja Tartinijevega spomenika, ki se je zgodilo 2. avgusta 1896, je Skupnost Italijanov Piran pripravila brezplačne vodene oglede v italijanščini, slovenščini in angleščini, ki jim je sledil krajši koncert, na katerem sta nastopila devetnajstletna Živa Kralj na violini in šestnajstletni Roman Drucker na čembalu, in srečanje z muzikologinjo Margherito Canale, veliko poznavalko Giuseppeja Tartinija.

V spomin in opomin: obletnica postavitve Tartinijevega spomenika

Pisalo se je leto 1896. Poletje. Začetek avgusta. Dan, na katerega so že nestrpno čakali. V Piranu še posebej. A niso samo Pirančani pohiteli na osrednji mestni trg tistega 2. avgusta, temveč so se jim pridružili številni gostje, ki so tja prispeli s parniki, jadrnicami, celo na vesla. Iz vse Istre, pa tudi Furlanije in Benečije. Piran je tisti dan sprejel toliko ljudi, da se je število gostov izenačilo s številom njegovih prebivalcev. Ni dvoma, da so bili Pirančani ponosni. Vsa tista množica ljudi se je namreč prišla prikloniti njihovemu someščanu, ki je veljal za eno največjih osebnosti pokrajine. Minilo je dvesto let od smrti skladatelja in violinista, Pirančana Giuseppeja Tartinija in odkritje spomenika njemu v čast je ponovno združilo večnacionalno istrsko prebivalstvo v času avstrijske vladavine. O odmevnem dogodku so poročali časopisi vse od Dunaja do Benetk.

Piše se leto 2023. O usodi Pirana ne odloča več ne Beneška republika, ne Avstro-Ogrska monarhija in ne italijanske oblasti. Piran je že več kot sedem desetletij del slovenske države. Ogromno se je v njem spremenilo, ljudje so odhajali, prihajali, odnašalo se je stvari, pa tudi večje predmete, ki so na primer krasili kakšen mestni trg. Ostale so zgradbe in spomeniki. Med njimi tudi tisti, čigar obletnico slavnostnega odprtja smo praznovali letošnjega drugega avgusta.

Bronasti Giuseppe Tartini, ki ga je oblikoval največji beneški kipar tistega časa, Antonio dal Zotta, si še vedno radovedno ogleduje trg, kot da ne bi tega počel že 127 let, temveč bi ga tja, na po njem imenovan osrednji trg njegovega rojstnega kraja, postavili šele letos. A če bi bilo tako, bi se vsaj kakšen obiskovalec, ki koraka tam pod njegovimi očmi, ustavil, se ozrl in ga pogledal. No, nekaj jih je prišlo in ob njegovo vznožje položilo cvetje. Tartini bi se jih najbrž, imun na slavo, razveselil, a roko na srce, lahko bi bilo več takih, ki bi znalo ceniti človeka, ki je v svojem času združil ljudi z vseh koncev Evrope, tako kot danes tudi Piran nudi zavetje ljudem različnih korenin.

Cvetje, ki krasi Tartinijev spomenik, so prinesli člani piranske italijanske skupnosti, ki vsak 2. avgust posvetijo spominu na tisti poseben dan, ko se je njihov sorojak simbolično vrnil domov, prav tako pa se trudijo spomniti prebivalce, da je bil tudi on ponosen Pirančan, pa čeprav ni imel enakega državljanstva in ni govoril njihovega maternega jezika. Letos so v ta namen pripravili vodene oglede Tartinijeve hiše v treh jezikih, italijanskem, slovenskem in angleškem, ki so pritegnili zavidljivo število obiskovalcev.

Sprehod po muzejski poti Tartinijeve hiše je poln presenečenj, saj italijanska skupnost skrbno hrani dragoceno dediščino, ki jo je zapustil skladatelj, violinist, glasbeni teoretik, spreten sabljač in učitelj narodov, kot so ga poimenovali njegovi učenci, ki so njegovo glasbo ponesli na vse konce sveta. Kako burno in pestro je bilo njegovo življenje, lahko spoznamo v razstavni dvorani, kjer je postavljena posebna razstava, prvotno namenjena posebej za Evropski parlament v Bruslju, ki pa je nato gostovala še v slovenskem hramu demokracije v Ljubljani in naposled prispela v Piran. Po njej je ob obletnici postavitve spomenika obiskovalce pospremila tudi gostja iz Trsta, upokojena muzikologinja tamkajšnjega Tartinijevega konservatorija Margherita Canale.

Dvorano vedut so obiskovalci vseh treh jezikovnih skupin zapolnili do zadnjega kotička, besedo pa je prevzela glasba, Tartinijeva glasba. Njegovo sonato za violino Didone abbandonata Op. 1 No. 10 sta z mladostno virtuoznostjo izvedla devetnajstletna Živa Kralj na violini, dijakinja Umetnostne gimnazije v Kopru in zmagovalka natečaja Tartini 2022, in šestnajstletni Roman Druecker na čembalu, prav tako dijak koprske umetnostne gimnazije, obetaven mladi pianist, ki istočasno obiskuje tudi konservatorij v Padovi.

Letošnjo obletnico postavitve Tartinijevega spomenika so v Skupnosti Italijanov Giuseppe Tartini Piran zaokrožili še z enim presenečenjem. Tik pred odkritjem spomenika, natančneje ob dvestoletnici skladateljeve smrti je namreč izšla njemu v poklon napisana oda, ki jo je napisal dr. Ermanno Nacinovich. Libreto, napisan v verzih, v stilu Dantejeve Božanske komedije, hranita zakonca Daniela Milotti Bertoni in Boris Bertoni, italijanska skupnost pa je na svoji spletni strani objavila recenzijo dela, katere avtor je Tullio Vorano. V njej izvemo, da je oda z naslovom Tartini in piran po dveh stoletjih napisana v zastarelem narečju in zato težko razumljiva, kljub temu pa lahko iz verzov razberemo avtorjeve osnovne ideje. Kot je zapisal recenzent, je oda razdeljena na deset delov, prvi štirje izpostavljajo najuglednejše osebnosti istrskega polotoka, medtem ko naslednji trije jasno omenjajo življenje in delo mojstra Tartinija. V zadnjih treh delih pa dr. Nacinovich izraža svoje navdušenje nad idejo o postavitvi spomenika. O samem libretu bomo zagotovo še slišali. Raziskovanje Tartinijeve dediščine je pač popotovanje, ki se nikoli ne konča.

Avtor: Nataša Fajon

​

Foto: Nataša Fajon