Kaj je epigrafika? Je preučevanje napisov, vklesanih v marmor, kamen, ulitih v bron ali drugo kovino in (redkeje) naslikanih na starodavnih slikah. Kakšno vlogo so imeli? Spominjanje in slavljenje trenutkov, dogodkov in pomembnih osebnosti za določeno družbo in politični razred ter zagotovilo, da se bo spomin nanje ohranil za prihodnje rodove.
V Piranu je nedvomno več kot sto epigrafov, ki zajemajo njegovo zgodovino od Rima do leta 2004. Skoraj povsod so. Tako smo se navadili nanje, da jih niti ne »vidimo« več. V publikaciji, ki bo izšla ob podpori SSIN, jih bo zbranih več kot 80.
Primer? Tisti v atriju mestne hiše: sega v leto 1291. Slavi gradnjo prve občinske stavbe (stavbe podestata). Zgodila se je na željo in ukaz podestata Mattea Manlessa, čigar ime je tudi zapisano. Epigraf je vklesal nek Paulo, ki se je podpisal s kančkom ponosa.
Zakaj je to pomembno? Gradnja občinskih palač je pomenila, da so mesto in njegovo ozemlje upravljali v skladu s statutom. Ta je zagotavljal svobodo, pravice in dolžnosti državljanov, preprečeval pa privilegije in zlorabe: ljudje v mestu so bili svobodni. Sramežljivo se je začela moderna doba. Epigraf iz leta 1291 nas opominja na to, kako dolga je pot do svobode in demokracije.
Skozi stoletja je Piran pripadal različnim državam. O tem pričajo tudi epigrafi, ki so bili poškodovani ali uničeni, ko je kraj prešel v roke druge države. Tako so hoteli izbrisati spomin.
Na desni strani pročelja sodišča se nahaja majhna sivo-modra plošča v spomin na pet Pirančanov, ki so »dali svoja življenja za naše odrešenje«. Stavek je očitno uperjen proti Avstriji. Ploščo so postavili leta 1919 v spomin na italijanske prostovoljce, ki so izgubili življenje v boju proti »Avstriji«, katere državljani so bili.
Ob postavitvi je bila dodatek večje »plošče zmage«, v bronu, posvečene zadnji bitki italijanske vojske proti avstrijski, ki je pomenila konec prve svetovne vojne. Po poročanju takratnega časopisa jo je v noči na 13. julij 1946 “uničila” skupina “federalistov”.
Daniela Paliaga