V sklopu Dnevov evropske kulturne dediščine so 3. in 4. oktobra v nekdanjem skladišču soli Grando v Portorožu potekale delavnice izmenjave znanj in veščin med mladimi in malo manj mladimi z naslovom Redka in dragocena znanja.

Velika zahvala gre članom skupin Skupnosti Italijanov Piran, ki so pripravili predstavitve nekdanjih poklicev: Solinarska družina, ki jo vodi Giorgina Rebol, Zlata nit pod vodstvom Marie Grazie Benussi, Krojenje in šivanje z Loredano Ruzzier, Ustvarjanje s prejo z Elido Štubelj in šivilje Bianca, Odelia, Loredana, Marisa in Daniela.

Znanja in veščine iz preteklosti za boljšo prihodnost

Tema letošnjih Dnevov evropske kulturne dediščine so bila redka in dragocena znanja, z njo pa so želeli spomniti na poklice, ki izginjajo ali jih ni več. Ob tej priložnosti so v piranski italijanski skupnosti pripravili dogodek, s katerim so nekdanje skladišče soli Grando v Portorožu spremenili v nekakšno tržnico poklicev in obrti, ki jih danes skorajda nihče več ne opravlja. Prostor so izbrali, ker že sam po sebi priča o preteklosti, saj so v njem nekdaj skladiščili sol, ki je takrat mestu Piran zagotavljala največji vir bogastva.

Poleg solinarskega poklica in kmetovalcev, ki so ročno izdelovali košare, so se v prostorih Granda predstavile predvsem ženske, ki bi jim še danes vsakdo zavidal njihove ročne spretnosti. Včasih mojstrice v svojem poklicu danes vodijo tečaje različnih ročnih veščin, ki jih vsako leto organizirajo v Skupnosti Italijanov Giuseppe Tartini Piran.

Maria Grazia Benussi je lično opremila predstavitveni prostor, v katerem smo lahko občudovali vezenine, kvačkane prte, prtičke, kapice, majčke in druge stvaritve, nastale izpod njenih spretnih rok. Poseben izdelek je bil pravokoten kos platna, na katerem je babica vadila posamezne vzorce, tudi črke. Na njem je poleg njenega imena izvezena letnica 1889. Prvo stopnjo »usposabljanja« je Maria Grazia opravila prav z njo, v domačem okolju, kot majhna deklica, izpopolnila pa se je na gimnaziji, kjer so bila ročna dela vključena v predmetnik. Svoje veščine bo z veseljem prenašala naprej v sklopu tečaja Zlata nit.

Ob vstopu v prostor, ki ga je opremila Elide Stubelj, je najbrž vsaki obiskovalki zastal dih ob pogledu na izjemne torbice različnih velikosti, oblik in barv. Še tisti, ki nam torbica predstavlja le nujen pripomoček, nismo mogli skriti občudovanja. Kvačkanja se je Elide naučila sama, prav tako samostojno je opravila specializacijo za torbice, ki jih bodo lahko same izdelale tudi tečajnice, ki so se vpisale na tečaj Ustvarjanje s prejo.

Največji prostor je pripadel šiviljam, v njem so svoje šolske naloge, kroje, predvsem pa oblačila predstavile Odelia, Bianca, Loredana, Marisa in Daniela. No, po pogovoru z njimi sem izvedela, da niso vse šivilje, saj se je Odelia izobrazila v krojaštvu. Da, nalašč nisem napisala, kaj je bila, saj beseda krojačica sicer obstaja v slovarju, a drznem si reči, da se ni uporabljala, sploh pa prav tako v slovarju navajajo, da je šivilja sinonim. Pa ni tako.

Odelia se je krojaških veščin učila v Ljubljani, saj je bila v Izoli poklicna šola za šivilje z italijanskim učnim jezikom. Po zaključku šolanja se je zaposlila kot … sama je rekla krojač. In pojasnila: »Takrat so bili krojači samo moški, a ker jih je bilo vedno manj, so začeli tudi ženske usmerjati v ta poklic. Tako sem bila prva, ki se je naučila šivati suknjiče in plašče.«

Šivilje so na drugi strani šivale obleke, krila in bluze, vse izključno po naročilu. Če si kdo ni mogel privoščiti blaga in novega oblačila, je prinesel starega, ki so ga mojstrice predelale v novo. V istem šiviljskem in krojaškem podjetju je delala Loredana, ki je kot šivilja oblikovala kroje, risala, rezala, nato pa so sodelavke po teh krojih naredile oblačila. Za razliko od kolegice Odelie je sama obiskovala šolo v Izoli, v Piranu pa je delala do leta 1981, ko so se delovne razmere tako poslabšale, da se je odločila ubrati novo pot.

Najmlajša šivilja, simpatična Marisa je bila zadnja generacija izolske šiviljske šole z italijanskim jezikom, kot šivilja pa je delala zelo kratek čas, saj je bil realen svet precej drugačen od tistega v šoli. Norme so bile hude, nato pa so se začele še finančne težave.

»Nekaj časa sem delala tako dopoldne kot popoldne, da mi je uspelo doseči normo,« je dejala Marisa.

V stavbi, kjer danes domuje Galerija Hermana Pečariča v Piranu je bilo takrat modno krojaštvo, spodaj oddelek za ženske, zgoraj za moške. Največ so delali za Splošno plovbo, Casino Portorož in gostinsko družbo Istra Umag.

»Kostimčki, telovnik, ravno krilo, predpasniki. Za eno krilo je bila norma 2 uri in pol,« se spominja Marisa.

Kakih petnajst žensk je trdo delalo, predvsem pa izredno hitro, da so izpolnili želje naročnikov. Vse tri so izpostavile, da so norme ubile vso ljubezen do šivanja, za piko na i pa jih je rutinsko delo v naglici vse bolj izčrpavalo.

»Ženska jakna je morala biti narejena v 18 urah, kar pomeni, da si jih moral v mesečni kvoti 180 ur sešiti deset,« je dejala Odelia.

Vse tri šivilje še vedno gojijo ljubezen do šivanja, le da so zdaj lahko ustvarjalne. Oblekice za barbike, oblačila za otroke, prijatelje, izvirna darila še vedno nastajajo izpod njihovih spretnih rok. Loredana, ki je zelo prepričljivo povedala, da je bila rojena za šiviljo, pa že od leta 1989 pod okriljem Skupnosti Italijanov Piran vodi tečaj šivanja in krojenja, ki ga redno obiskuje vsaj deseterica tečajnic. Tudi mlajših. Morda pa se bodo redka in dragocena znanja ter veščine le ohranile pri življenju tudi v prihodnje.

Besedilo in foto: Nataša Fajon