V soboto, 25. maja 2024, od vodenega ogleda piranskega pokopališča pod naslovom SPOMENIK POD ODPRTIM NEBOM z Danielo Milotti Bertoni do srečanja v Tartinijevi hiši z Luco Bellocchijem, avtorjem knjige »Zgodovinska pokopališča Trsta in istrske obale«, ob prisotnosti Fulvie Zudič, predsednice SI Giuseppe Tartini, Andree Bartoleja, predsednika SSIN Piran ter obeh podžupanov Občine Piran, Manuele Rojec in Christiana Polettija.

Organizator: Skupnost Italijanov “Giuseppe Tartini” Piran in Samoupravna skupnost italijanske narodnosti Piran v sodelovanju s podjetjem Okolje Piran.

Pokopališče – arhiv zgodb nekega kraja

Pokopališče je veliko več kot kraj, ki človeku nudi zadnje prebivališče, veliko več kot kraj, kjer se ohranjajo sledi našega obstoja, in vsekakor več kot samo kraj, kamor se zatečemo, ko želimo z našim obiskom povedati, da nekdo še vedno domuje v našem spominu. Pokopališče je tudi prava zakladnica zgodb o preteklosti nekega kraja, zgodb o ljudeh, ki so ga zaznamovali gospodarsko, arhitekturno ali umetniško, zgodb o usodah, ki bi jih lahko z lahkoto gledali na filmskem platnu, in ne nazadnje, žal, zgodb o nespoštljivem ravnanju tistih, ki bi za vse to morali skrbeti zaradi svojega poklicnega poslanstva, če jim že tega ne veleva etika, morala … preprosta človeškost. Prav z namenom, da bi svojemu počivališču duš zagotovili boljše čase, bolj naklonjene, kot je bil pretekli in je sedanji, so v piranski italijanski skupnosti pokopališču mesta Piran letos posvetili kar tri dogodke.

Ob podpori Občine Piran in Javnega podjetja Okolje Piran so v soboto, 25. maja, pripravili obisk pokopališča pod taktirko Daniele Milotti Bertoni, poznavalke vseh njegovih skrivnosti, saj se je raziskovanju njegove preteklosti posvečala v času dela na Zavodu za varstvo kulturne dediščine. Ta si je letošnji vodeni ogled zamislila nekoliko drugače od lanskega, prvega. Medtem ko je bil takratni poudarek na pokopališču samem, njegovi zgodovini, avtorjem njegove podobe, pomenu, ki ga je imel v posameznih obdobjih, ter simboliki nagrobnikov, se je letos odločila predstaviti malo, premalo znane osebnosti iz 19. stoletja, ki so imele odločilen vpliv na gospodarski in urbanistični razvoj mesta Piran, in so pokopane tam zgoraj, v prijetno hladnem objemu cipres z razgledom na morje. Osebnosti, zaradi katerih je Piran danes tak, kakršen je.

Nekakšen arhiv zgodb, torej, zgodovinski arhiv, ki je očitno zanimiv tako za prebivalce kot obiskovalce, saj so se pred vhodom zbrali v kar velikem številu. Tolikšnem, da jih je bilo treba razdeliti na pol in je ena prisluhnila Danieli v italijanskem jeziku, druga pa Sandri Martinčič Loboda iz Okolja Piran, ki je Danielo povzemala v slovenskem jeziku.

Pred tem je med pozdravnimi nagovori podžupanja Manuela Rojec izpostavila, da je bilo piransko pokopališče leta 2018 razglašeno kot kulturni spomenik lokalnega pomena, in se ob tem zahvalila nekdanjemu podžupanu Brunu Fondi, Amaliji Petronio, Ondini Lusa in Nadji Zigante, pobudnikom razglasitve, ki danes tvorijo komisijo za zaščito pokopališča, čigar naloga je popis škode, ki jo povzročijo novi najemniki grobov, in vključitev piranskega spomenika pod odprtim nebom v družbo drugih pomembnih pokopališč Evrope.

»Starejši del mestnega pokopališča predstavlja enega bistvenih elementov kulturne, zgodovinske in umetnostnozgodovinske podobe Pirana. V kulturno-primerjalnem pogledu predstavlja pomemben predmet multidisciplinarnega raziskovanja na kulturnem, umetnostnem, sociološkem, etnološkem in spomeniškovarstvenem področju. Ohranitev vseh navedenih lastnosti utemeljuje razglasitev za spomenik,« je zapisano v odloku o razglasitvi.

Odlok nas tudi poduči, da so pokopališče na sedanji lokaciji, dokončano leta 1812, v začetku šestdesetih let 19. stoletja razširili. Takrat so zgradili tudi pokopališko cerkev sv. Mohorja in Fortunata in vhodni objekt z mrliško vežico. Načrta je izdelal arhitekt Giuseppe Moso, s katerim je Milotti Bertoni začela vodeni ogled.

Na delu, kjer se nahaja pokopališka kapela, se nahajajo grobnice najstarejših piranskih družin. Nagrobni spomeniki so večinoma izdelani iz lokalnega kamna in so delo neznanih avtorjev, izstopata pa dve podpisani skulpturi – impozanten kamniti kip križanega Jezusa na grobnici družine Chierego, katerega avtor je tržaški kipar Achille Tamburlini, in bronasti kip glave na grobnici Silvia Tamara, ki jo je podpisal kipar iz Milj Ugo Carà.

Ustavili smo se tudi pri največjem obelisku pokopališča, na grobnici družine gradbenega inženirja Lorenza Furiana, o katerem smo izvedeli, da je dokaj zgodaj izgubil vid in nato postal direktor znane tovarne mil Salvetti, ki je delovala skoraj stoletje. Med drugim si je zgradil vilo Furjan, ki stoji poleg Splošne plovbe, je pa tudi avtor hišice v neogotskem stilu, v kateri danes domuje Galerija Pečarič.

Nedaleč stran se nahaja edini nagrobnik zdravniške družine Zaccaria, izvirajoče iz Milj, v Piranu pa je živela veja, katere član je bil tudi Apollonio Zaccharia. Ta je restavriral znano palačo, ki bi, seveda, morala nositi družinsko ime, a v Piranu ji še danes pravijo Apollonijeva palača. Poklic zdravnika je opravljal drug Apollonio, iz družine Costanzo, ki so ga leta 1854 celo imenovali za podkonzula Švice v Piranu.

Danijela Milotti Bertoni nam je nato spregovorila o družini Zarotti oziroma veji, ki se je ukvarjala z zlatarstvom. Eno njihovih stvaritev lahko občudujemo še danes, ko obiščemo cerkev sv. Jurija. Nad glavnim oltarjem se namreč na modrem nebu nahajajo njihove zlate zvezdice.

Na t. i. pokopališču nagrobnikov se nahajajo, kot je poudarila Milotti Bertoni, tudi kosti domačega umetnika – ki se ga, kot je to, žal, v navadi, doma niti ne spominjajo – slikarju Enricu Fondi, ki je umrl v Parizu, leta 1829, njegova žena pa si je v globoki bolečini vzela življenje na njegovem grobu. Posmrtne ostanke obeh so prepeljali v Piran.

Na nekaterih nagrobnikih se napisov sploh ne vidi več, eden takih je na grobu Bruna Capillerija, geodeta in arhitekta, rojenega na Siciliji, ki je v Piranu deloval kot arhitekt – prispeval je k izgradnji obalnega pasu, njegov projekt pa je bila tudi prenova palače družine Rota, ki danes predstavlja zadnji del Hotela Tartini. Komaj viden napis je tudi na nagrobniku Alfreda Pettenera, fotografa, po zaslugi katerega se je ohranilo ogromno fotografij Pirana.

Ustavili smo se tudi pri pokojnih iz družine Rota in se spomnili velikega učenjaka, grofa Stefana Rote – z nami je bila grofova potomka, prapravnukinja Anna Benedetti, ki je zelo ponosna na piranskega knjižničarja in skrbnika arhiva, ko je ta domoval še v nekdanjem prehodu, ki je povezoval takratno občinsko stavbo in današnjo Mestno galerijo.

V zameno za grob na piranskem pokopališču je Celso Ughi, dedek violinista Uta Ughija, dal celo svojo zemljo, saj družina ni izvirala iz Pirana, ampak najbrž s Češke, od koder je prišlo tudi veliko delovne sile tovarne Salvetti.

Izjemno strokovno podkovana Daniela Milotti Bertoni nam je predstavila še Norino Zamarin, zadnjo potomko ene najstarejših in najbogatejših piranskih družin, ki je živela v hiši na vogalu Tartinijevega trga, kjer se danes nahaja slaščičarna, družino Neri z edinim aluminijastim križem na celotnem pokopališču in družino Bubba, član katere je bil v 19. stoletju podesta, živeli pa so v hiši na levi strani Benečanke, ki so jo umaknili bolj nazaj, da so lahko mimo šle kočije.

Obisku pokopališča je sledil še postanek v Tartinijevi hiši, kjer je Luca Bellocchi spregovoril o svoji knjigi Zgodovinska pokopališča Trsta in istrske obale. V njej je predstavil kiparske stvaritve, ki so se pojavljale na tamkajšnjih pokopališčih med 19. in 20. stoletjem. Primerjava je namreč pokazala, da so se nekatera dela istih avtorjev pojavila večkrat, a na različnih pokopališčih in v različnih krajih. Med raziskovanjem je naletel tudi na nekaj znanih imen kiparjev, ki so se uveljavili prav kot avtorji nagrobnih spomenikov, med njimi Ugo Marcovigi, Giovanni Mayer, Gianni Marin in Ivan Rendić. Vsi so delali za tržaško meščanstvo, kopije njihovih izvirnih del pa najdemo tudi v drugih krajih na obali, vse do Malega Lošinja.

Besedilo: Nataša Fajon

Foto: Nataša Fajon