Sreda, 19. junija 2024, v Tartinijevi hiši, predstavitev knjige “Le tante vite. Racconti di migrazioni nel tempo” prof. Ornelle Urpis, z avtorico sta se pogovarjala Maurizio Tremul, predsednik Italijanske unije in prof. Nives Zudič Antonič.

Organizator: Italijanska unija in Skupnost Italijanov “Giuseppe Tartini” Piran

Ko je Trst predstavljal obljubljeno deželo

O ljudeh, ki se odločijo zapustiti svoje domove, domovino, kulturo, svoj celoten svet in se podajo na neznano pot v pogosto zelo oddaljeno deželo, o kateri ne vedo ničesar oziroma imajo o njej navadno napačne predpostavke, ne vedoč, kaj, če sploh kaj, jih tam čaka, najpogosteje poslušamo, gledamo ali beremo v prispevkih, v katerih ti igrajo vlogo tistega, ki povzroča težave, predstavlja breme, je preprosto odveč. Velikokrat ta prav tako človeška bitja, kot smo sami, »zapakiramo« v številke, odstotke, krivulje, grafe in podoben statistično-analitično-političen (ne)besednjak, samo da bi jih čim bolj razčlovečili in imeli izgovor, da pogledamo stran, medtem ko se okrog nas sprožajo migracijski plazovi. Še dobro, da imamo raziskovalce, in še dobro, da so med njimi takšni, ki v teh bitjih ne vidijo samo ljudi, temveč ljudi, katerih življenjske zgodbe je vredno zapisati in predstaviti svetu.

Več kot sto tovrstnim zgodbam je prisluhnila Ornella Urpis, raziskovalka in sociologinja, ki je v migracijske tokove prvič vstopila že konec osemdesetih let prejšnjega stoletja. Štiriinpetdeset intervjujev je izbrala, ko je leta 2023 nastopil čas za njihovo izdajo. Knjigo, ki so jo takrat izdali pri založbi Edizioni Universita iz Trsta, z naslovom Le tante vite, racconti di migrazioni nel tempo, so junija predstavili tudi v Piranu, kjer sta se v dvorani paviljonov Tartinijeve hiše z avtorico pogovarjala Maurizio Tremul, predsednik Italijanske unije, in prof. Nives Zudič Antonič s Fakultete za humanistične študije.

»Knjiga nas nežno, a brezkompromisno popelje v sanje in resničnost ljudi, ki so se v iskanju varnosti in boljšega življenja preselili v Italijo, Evropo,« je v uvodu zapisala prof. Mateja Sedmak in v eni povedi zaobjela rdečo nit knjige.

No, poved potrebuje le majhen, a zelo pomemben dodatek; v raziskavi so sodelovali migrantje, ki so si za svoj cilj izbrali Trst, ki je takrat v očeh ne samo sosednjih, temveč tudi drugih, celo dežel na drugi strani sveta, kot so Kitajska, Senegal, Iran …, predstavljal tisti Zahod, ki si ga danes predstavljamo, ko imamo v mislih Nemčijo, Veliko Britanijo in druge bogate države.

Konec osemdesetih in začetek devetdesetih je bil namreč čas, ko se je naš svet, svet, ki je bil še vedno ukleščen v zmešnjavo socialistično-komunističnih utopičnih zamisli o enakosti med ljudmi, skupnem lastništvu, pravični delitvi dobrin glede na potrebe posameznika in drugih zavajajočih zablod, počasi prebujal in zahteval spremembe. Spremembe, ki terjajo svoj čas. Ki terjajo veliko več od padca berlinskega zidu in se, seveda, ne sidrajo povsod v enaki obliki, z enako hitrostjo.

Usodna privlačnost Trsta je bila ravno tem, da se je nahajal na drugi strani sprememb. Če si bil v svoji domovini reven, boš v Trstu bogat, če si bil doma zatiran, boš tam enakovreden član družbe, in tisto, česar se vsi, takrat dovolj stari, da smo to razliko videli (in ne nujno tudi razumeli), spominjamo – (po)polne izložbe trgovin, ki so ponujale dobesedno vse. Vse, o čemer smo v svoji deželi lahko le sanjali.

Po besedah avtorice in raziskovalke je bil namen raziskave prikazati zgodbe o preprostih ljudeh, njihove različne izkušnje, jih pomešati med seboj … intervjuvanci namreč prihajajo iz različnih socialnih okolij, pripadajo različnim kulturam, religijam, za selitev so se odločili iz različnih razlogov, na Trst imajo drugačne poglede, njihove poti se razlikujejo in vsakdo od njih nosi s seboj več življenj.

»Veliko življenj, vsi imamo za seboj več življenj, v katerih smo bili popolnoma drugačni, izkusili popolnoma različne stvari, igrali različne vloge v različnih družbah. Ljudje, ki se preselijo v tuje dežele, živijo veliko življenj. To je tudi sporočilo, ki ga nosi naslov knjige,« je pojasnila Ornella Urpis.

Vsa ta življenja so zaznamovana s sprejemanjem številnih kompromisov, prilagajanjem novim resničnostim, novim svetovom in z močjo, vztrajnostjo in trdnostjo, s katerimi se soočajo s težkimi, pogosto travmatičnimi preizkušnjami.

Avtorica je na predstavitvi knjige izpostavila nekatere skupne vidike vseh zgodb, pogovorov, izkušenj ob drastični zamenjavi domačega naslova. Najbolj izstopa največkrat zelo težaven in kompleksen odnos med priseljencem in družbo kot celoto, ki ga lahko olajša samo strpnost oziroma družba, ki migrantu pomaga pri integraciji. Takoj za njim nastopi družina, ki postane simbolično mesto pripadnosti in varnosti, saj v življenju, zaznamovanim z nepredvidljivimi dogodki, predstavlja stalnico.

Zelo prisoten je tudi razkorak med pojmovanjem pripadnosti lastni tradiciji in na drugi strani realnostjo družbe, v katero so se priselili. Ljudje tako pogosto pričajo o globoki pripadnost lastni tradiciji, a hkrati o njej govorijo z negativnim pridihom. Še zlasti to velja za tiste, ki prihajajo iz držav z močnim verskim radikalizmom ali z zelo močno patriarhalno tradicijo. Slednja se v mnogih tujih skupnostih tudi danes strogo ohranja in velikokrat celo krepi, s tem pa na eni strani združuje člane skupnosti, na drugi pa vzdržuje visoke zidove, ki priseljence ločujejo od družbe kot celote.

Med intervjuvanci, s katerimi je Ornella Urpis govorila v svetu, ki se je takrat rojeval in ki ga danes ni več, je tudi veliko naših nekdanjih sodržavljanov, ki so v Trst pribežali zaradi vojne. Skupna država Jugoslavija je razpadla, za mnoge Makedonce, Srbe in Hrvate pa je Trst predstavljal luč na koncu tunela.

Čeprav zgodbe v knjigi govorijo predvsem o migracijah, se v njih hkrati dogajajo tudi drugi zgodovinski dogodki. O katerih mlajše generacije ne vedo veliko.

»Nekatere intervjuje bi bilo dobro prebrati mladim. Govorijo namreč o sovjetskem politiku Hruščovu, zadnjem voditelju Sovjetske zveze Gorbačovu in drugih pomembnih zgodovinskih trenutkih, ki jih sami niso doživeli. Današnja mladina ne ve skoraj ničesar o dogajanjih v devetdesetih letih prejšnjega stoletja,« je Urpis poudarila izobraževalni pomen knjige.

Ta se začne z uvodnimi besedili drugih raziskovalcev, ki jim sledijo poglavja avtorice, v katerih se dotakne enakosti, po kateri hrepenijo vsi intervjuvanci, spregovori o svetu skozi oči priseljencev, procesih identifikacije z okoljem in doživljanju mesta Trst. Šele nato si lahko preberemo zgodbe, na začetku katerih avtorica v nekaj povedi povzame ključne trenutke pogovora, nato pa ostane samo še čista pripoved intervjuvanca v prvi osebi.

Kot je poudaril Maurizio Tremul, je knjiga dobrodošlo branje za vse pripadnike italijanske skupnosti, saj so se tudi sami soočali s podobnimi preizkušnjami kot priseljenci iz intervjujev, vsakdo pa zagotovo tudi pozna ljudi, ki so v času množičnega izseljevanja po drugi svetovni vojni zapustili svoje domove, ker so nekdanji italijanski kraji prešli pod slovensko zastavo. Vsak, ki knjigo želi prebrati, si jo lahko brezplačno prenese na računalnik ali pametni telefon in uživa v branju.

Besedilo: Nataša Fajon

Foto: Nataša Fajon