Četrtek, 11. julija 2024, od 18.00 do 21.00 v Tartinijevi hiši v Piranu

ZGODBA O BELEM IN ČRNEM OBLAKU

Ustvarjalna delavnica za otroke in odrasle v sklopu projekta REQUIEM.

Ustvarjalna delavnica po načelih psihomagije

V Tartinijevi hiši je od 22. junija 2024 na ogled zelo sugestivna razstavna postavitev, s katero avtor, Jaša Mrevlje – Pollak, nagovarja temo, o kateri ne govorimo veliko. O kateri govorimo vedno manj. Ker vzbuja neprijetna čustva. Ta pa so v današnji družbi tako nezaželena, da bi se za morebitno cepivo, ki bi jih oklestilo vsaj za polovico, zagotovo odločila večina Zemljanov. Tudi več odmerkov bi rade volje vzeli. Sploh ko bi se soočali z neprijetnimi čustvi, ki spremljajo izgubo. Izgubo bližnjega. Nekoga, brez katerega njihovo življenje ni več takšno, kot je bilo z njim v njem.

Razstavna postavitev Jaša: Rekviem je »work in progress«, zato boste ob vsakem obisku odkrili določene spremembe. Od prvega dneva se je v resnici spremenilo veliko. Rdeča nit teh sprememb je rast. Ponovno življenje. Ker izguba ne pomeni konca. Ker tudi iz izgube lahko zraste nekaj novega. Novi spomini. Novi človek. Večji, kot je bil pred izgubo.

Razstava se je spremenila tudi v četrtek, 11. julija 2024. Ne tako drastično … Diskretno, bi lahko rekli. Obstoječim predmetom se je pridružilo nekaj novih. Nastali so na ustvarjalni delavnici, ki jo je Jaša v duhu razstave poimenoval Zgodba o belem in črnem oblaku. Za ogrevanje je avtor želel udeležence popeljati po vseh dvoranah, po katerih se razstava vije. Med razstavljenimi predmeti najdemo tudi bel in črn oblak. Belega v eni dvorani, črnega v drugi. A prijavila in prišla je samo ena prijateljica ustvarjalnosti, gonilna sila društva Anbot, Natalija Planinc.

Jaša se je zato odločil, da preidemo kar k delu. Odločil se je tudi, da bomo »delali« vsi navzoči. Na mizo je postavil posodo z glino in velel, naj si vsak vzame en kos. Ubogali smo. Vsi trije. Natalija, »custode« Tartinijeve hiše Kristijan in moja malenkost. Med zbliževanjem naših prstov z glino nam je Jaša – medtem ko je tudi sam gnetel svoj kos gline – predstavil osebnost, ki je nihče od nas še ni poznal in sliši na ime Alejandro Jodorowsky.

Jodorowsky, ki mu pogosto pravijo tudi čilenski nori genij, je v prvi vrsti vsestranski ustvarjalec. Pesnik, pisatelj, gledališki in filmski režiser, igralec, pisec stripov, slikar, kot da to ne bi bilo dovolj, pa še psihoterapevt Ali bolje, psihomag. Svojo izvirno metodo zdravljenja duševnih težav je namreč poimenoval psihomagija. Terapijo je zasnoval na umetnosti, magiji, starih zdravilskih tehnikah in sodobnih psiholoških teorijah o nezavednem. Najpomembnejša komponenta pri zdravljenju pa je dejanje. Nezavedno se torej manifestira v dejanju.

Po teoretičnem delu smo bili pripravljeni. Po navodilih našega duhovnega vodje smo vsi zaprli oči in začeli glino oblikovati v osebo … ki manjka. Prsti so se v trenutku potopili v mehko snov, iz katere je nastalo … Nekaj. Estetika ni pomembna, je dejal naš učitelj, ampak dejanje.

Naše Nekaj nam je nato tako hitro odtujil, da tega skoraj nismo opazili, saj smo se šele zbujali iz zamaknjene zavesti. No, potem nas je pospremil najprej v dvorano s čembalom, kjer sta na stolčku poleg njega stali dve, še mehki, še spreminjajoči se skulpturi, pa v »glasbeno dvorano«, kjer se je ob stranico stola naslanjala druga, zelo nestabilna skulptura, četrto pa je avtor skril pod knjižno polico. Zakaj, se ne ve, bi pa bilo zanimivo slišati odgovor.

Škoda za tako skromen odziv … Lahko bi Zrastlo več umetniških del, lahko bi z več Dejanji tlakovali pot Nezavednemu, lahko bi v večjem številu nagovorili naše Izgube, lahko bi bolje zapolnili Praznino, ki nastane po njej. Drugič. Morda.

Besedilo: Nataša Fajon

Foto: Nataša Fajon