V torek zvečer, 26. marca 2024, so v Tartinijevi hiši predstavili zadnji literarni podvig pisateljice in pesnice Isabelle Flego z naslovom PER OGNI DOMANI DI CRISTALLO.

Z avtorico se je pogovarjal Andrea Bartole, predsednik SSIN, ob prisotnosti Fulvie Zudič, predsednice SI Giuseppe Tartini Piran.

Življenje v verzih Isabelle Flego

Ko človek pripluje v določena leta, se začne vedno bolj ozirati nazaj in nehote sestavljati svojo zgodbo. Večina slednjih ostane v skritem kotičku posameznikovih misli, tisti, ki imajo srečo, da jih znajo preliti v čarobne besede, pa to zgodbo o sebi zapišejo. Največkrat v prozi. Včasih pa se zgodi, da si kdo tako močno želi za seboj pustiti posebne odtise, da svoje spomine zapiše kar v verzih. Tako kot Isabella Flego, ki je s svojim zadnjim literarnim podvigom v branje ponudila pravo pravcato poetično avtobiografijo. Da, svoje razgibano in pestro življenje je ujela v kopico pripovednih in izpovednih pesmi, pri motivu, ki ga ni mogla naslikati v poetski obliki, pa si je pomagala s prozo.

Knjiga nosi naslov Per ogni domani di cristallo (Naj bo vsak jutri v znamenju kristala), ki je tudi verz ene izmed pesmi, izbrala pa ga je, ker predstavlja osrednje sporočilo … To se skriva v kristalu, dragoceni, a krhki tvarini, kot je dragoceno, a krhko, predvsem pa minljivo … življenje.

Da z leti postajamo vse bolj krhki, je avtorica, nekdanja učiteljica na italijanski osnovni šoli v Kopru, kasneje tudi ravnateljica, koprska podžupanja, manjšinska poslanka v prvem sklicu slovenskega parlamenta, danes predsednica Društva za enake možnosti POEM Koper in spoštovana ter prepoznavna literarna ustvarjalka italijanske narodne skupnosti, poudarila tudi na predstavitvi v Tartinijevi hiši ob izteku meseca, ko ženskam posvetimo malo več pozornosti kot običajno, sploh tistim, ki uspešno krmarijo po zapletenem labirintu očem izpostavljenega sveta. Pogovoru, ki ga je vodil predsednik piranske italijanske skupnosti, Andrea Bartole, je prisluhnilo skromno, a zelo zavzeto občinstvo.

Isabella Flego v prvi pesmi oriše sedanji trenutek, v katerem kot opazovalka skrbno pili željo po tem, da svojo dosedanjo pot deli z drugimi. Po uvodnih vrsticah se potopi v spomine, globoko, vse do rojstva v rudarski družini, na kar je zelo ponosna, odstira podobe matere, očeta, rojstne hiše, mladosti, krhke in prehitro minljive, ljubezni, ki jo je povzdignila najprej v žensko, nato nevesto, mater in nazadnje babico, ne pozabi pa na pomembno izmenjavo glavnih vlog med zmagami in porazi, darovi in izzivi, ki jih je sprejemala kot ovire, ki jih je moč premagati, vse do posebnega rojstva, tistega, ko se je rodil njen prvi verz. Temu so sledili mnogi in dali krila ljubezni do knjig, da se je ta razplamtela na belih listih, ki jim je z besedami zaupala posebno nalogo … pripovedovati, pričevati, opominjati, spominjati …

»To popotovanje je potovanje v svet ljubezni. Če imaš srečo, da si obdarjen z njo, z možnostjo, da jo lahko gojiš, jo moraš gojiti vse življenje, saj je to tvoja dolžnost,« je dejala Flego.

Ob tem je poudarila, da je eno največjih spoznanj na poti osebnostne rasti to, kako pomembna je ljubezen do sebe.

»Moraš imeti rad ljudi, a tudi sebe, kajti le če imaš rad sebe, imaš rad tudi druge. Moraš se pogledati v ogledalo in si to reči. Včasih si v svojih očeh lepa, včasih bi se najraje oklofutala, a še vedno si to ti. In to je življenje,« je pojasnila sogovorniku in obiskovalcem.

Skozi podobe narave poleg svojih občutij do sebe in ljubih ljudi slika tudi svoj pogled na svet in se dotakne tako dogodkov iz preteklosti kot aktualnega ravnanja človeštva, ki se pogosto, prepogosto prepletajo, zato ošteje človeka, saj se zdi, da vedno znova ponavlja iste napake. Ustvarja in gradi, a hkrati uničuje in podira ter za seboj pušča opustošenje, bolečino, smrt … Kot da ga čisto zares nikoli nič ne izuči.

V zadnjem delu knjige Isabella Flego vso pozornost posveti rodnemu kraju, rudniku, v katerem je od svojega dvanajstega leta delal oče, in tragični nesreči, ki je močno zaznamovala usodo mnogih družin v Raši in Istri, tudi njihovo. Spomini so jo prevzeli ob obisku rudarskega muzeja v Labinu, kjer so v kletnih prostorih uredili 150 metrov dolg rov z rudarsko postavitvijo. Sprehod po njem je sprožil plaz besed, iz katerih je avtorica ustvarila niz pripovedi, prepletajočih se s poezijo, na predstavitvi v Piranu pa spregovorila še o pomenu rodne Raše.

»Raša je zgodba o poslednjih rudarjih, starša sta mi dala moč, da sem se lahko soočila z življenjem. Ta moč izvira iz vrednot, ki sta mi jih posredovala, to so spoštovanje do življenja in ljudi, zavedanje, kako pomembna je njihova bližina, in sodelovanje,« je dejala.

Avtobiografija v verzih je sicer izšla leta 2022, izdala pa jo je Samoupravna skupnost italijanske narodnosti iz Kopra, kjer Isabella Flego živi že od leta 1959. Zelo kmalu pa bo znova čas za predstavitev literarne novosti, saj je pisateljica in pesnica razkrila, da je že izšla nova publikacija avtoric iz Društva za enake možnosti POEM, kateremu predseduje.

Besedilo in foto: Nataša Fajon